Brez teme
  • Brez teme
  • Bela/Črna
  • Rumena/Modra
  • Črna/Bež
  • Zelena/Črna

V poletnih dneh imamo več časa za družinsko rekreacijo na prostem. Ne pozabimo na varnost in poskrbimo, da bo naš otrok uporabljal čelado vsakič, ko se vozi s kolesom. Na rolki, rolerjih in kotalkah pa naj poleg čelade uporablja tudi ščitnike za zapestja, komolce in kolena.

Kolesarjenje

V starosti 4–5 let se otrok že zmore voziti z dvokolesom brez stranskih koleščkov, vendar se sme do 6. leta starosti voziti le na pešpoti ali v območju za pešce, na območju umirjenega prometa pa le v spremstvu polnoletne osebe. Otroka do 10. leta starosti v prometu vedno spremljamo, spremstvo pa je potrebno toliko časa, dokler otrok, ne glede na svojo starost, ne dokaže, da razume nevarnosti v prometu in je sposoben varnega ravnanja. Tudi takrat se sme do dopolnjenega 14. leta starosti samostojno voziti s kolesom v prometu le, če ima kolesarsko izkaznico, ki jo pridobi po uspešno opravljenem usposabljanju za vožnjo kolesa. Ne glede na zakonska določila se priporoča, da otrok do 10. – 11. leta starosti vozi le na neprometnih površinah.

Otrok naj med vožnjo s kolesom vedno nosi kolesarsko čelado. Izberemo jo skupaj z otrokom, da mu bo všeč in jo bo rad nosil. Najbolje je, če je svetle in lesketajoče se barve, da je kolesar bolje viden. Čelada naj bo lahka, z odprtinami za prezračevanje in naj ima dodatne blazinice ali mehanizem, s katerim nastavimo čim boljše prileganje čelade glavi. Otroci radi posnemajo odrasle, zato bodimo zgled in tudi mi vedno nosimo kolesarsko čelado.

Kolesarska čelada mora biti primerna za otrokovo starost in velikost njegove glave. Ko otrok strese z glavo levo-desno in naprej-nazaj, se čelada ne sme premikati. Na glavo jo namestimo tako, da sega globoko na otrokovo čelo, približno 3 cm (dva prsta) nad obrvi, zapeti paščki pa tvorijo črko V pod otrokovimi ušesi. Dolžino paščkov prilagodimo, da čelada dobro objame otrokovo glavo. Med zapetimi paščki in brado naj bo za en prst prostora.

Kolesarska čelada je zasnovana tako, da zaščiti glavo samo pred enim trkom. Če pride do trčenja in kolesar udari s čelado na glavi ob podlago, pena v notranjosti čelade spremeni strukturo in izgubi nadaljnjo zaščitno funkcijo. V takem primeru je treba čelado zamenjati, tudi če ni videti poškodovana. Opozorilo: za vožnjo s kolesom se ne uporablja čelade za rolkanje, razen če je bila čelada testirana tudi za ta namen in je to zapisano na oznaki.

Otrok naj vozi le kolo, ki je primerno za njegovo starost in velikost, da ga bo lažje obvladoval. Višina sedeža in krmila naj bosta enostavno nastavljiva, krmilo pa naj se obrača vstran samo do določenega kota. Višina sedeža v najnižjem položaju mora biti taka, da otrok, ki sedi na sedežu, z obema iztegnjenima nogama hkrati trdno stoji na tleh s celimi podplati. To mu omogoča, da se enostavno ustavi in ponovno zažene kolo, ne da bi padel.

Kolo mora imeti vso potrebno opremo, npr. brezhibno sprednjo in zadnjo zavoro, belo luč spredaj in rdečo luč zadaj, odsevnike na pedalih in na boku, zvonec, ustrezno napolnjene pnevmatike. Kolo mora biti tehnično brezhibno in redno vzdrževano.

Rolanje in kotalkanje

Otroci se največkrat poškodujejo takrat, ko se še učijo rolati/kotalkati, se peljejo prehitro ali ne uporabljajo zaščitne opreme.

Otrok naj pri rolanju/kotalkanju vedno uporablja vso zaščitno opremo: čelado, ščitnike za zapestja, komolce in kolena. Primerna je kolesarska čelada ali čelada, ki je certificirana za več kot eno športno dejavnost (ima oznako, da je bila testirana in se lahko uporablja za rolanje/kotalkanje). Kolesarska čelada je zasnovana tako, da zaščiti glavo samo pred enim trkom. Zato jo je treba v primeru trčenja kolesarja in udarca čelade ob podlago zamenjati, tudi če ni videti poškodovana. Otroci radi posnemajo odrasle, zato bodimo zgled in tudi mi vedno uporabljajmo vso zaščitno opremo.

Otrok naj se dobro nauči osnov rolanja/kotalkanja, saj je pomembno, da se poleg poganjanja naprej, nauči tudi ustaviti, zaviti, se izogniti oviri, upočasniti vožnjo ipd. Znati mora tudi pravilno pasti, ker je tveganje za poškodbe tako manjše. Naj vadi, da bo ob izgubi ravnotežja počepnil in tako zmanjšal višino padca, oziroma da se bo zakotalil na tla, namesto da bi se skušal ujeti na roke. Otrok si mora pred začetkom rolanja/kotalkanja ogreti mišice npr. tako, da rola/kotalka počasi vsaj 5 minut. Na rolerjih/kotalkah mora imeti rahlo upognjena kolena, da lažje lovi ravnotežje. Vozi naj le tako hitro, da se bo ob oviri lahko pravočasno ustavil. Začetniki naj se izogibajo izvajanju različnih trikov, ker je tveganje za poškodbe veliko. Še posebej nevarno je, če bi otroka na rolerjih/kotalkah vlekel kolesar, voznik e-skiroja ali motornega kolesa.

Otroci naj rolajo/kotalkajo le na igrišču ali drugih površinah, kjer ni prometa in veliko pešcev ter v spremstvu odrasle osebe. Tla naj bodo ravna, gladka, brez kamnov in lukenj. V cestnem prometu je uporaba rolerjev/kotalk dovoljena le na površinah za pešce in na kolesarskih površinah, pri čemer otroka do 10. leta starosti v prometu vedno spremljamo. Včasih je treba spremljati tudi starejšega otroka, če ni sposoben samostojnega varnega ravnanja.

Izberemo rolerje/kotalke, ki ustrezajo otrokovi telesni teži in njegovemu znanju rolanja/kotalkanja, oblečen pa naj bo v oblačila svetlih barv, ki imajo dolge rokave in hlačnice.  Rolerje/kotalke redno preverjamo, da nimajo poškodb ali obrab.

Vožnja s skirojem

Za vožnjo s skirojem se priporočajo enaki varnostni ukrepi kot za kolesarjenje in rolanje. Veliko poškodb se da preprečiti že z uporabo zaščitne opreme: čelade in ščitnikov. Primerna je kolesarska čelada ali čelada, ki je certificirana za več kot eno športno dejavnost (ima oznako, da je bila testirana in se lahko uporablja za vožnjo s skirojem). Priporoča se tudi uporaba ščitnikov za komolce in kolena, medtem ko ščitniki za zapestja lahko otežijo oprijem ročajev skiroja in njegovo krmiljenje, kar poveča tveganje za nezgode.

Otroci naj se vozijo s skirojem podnevi in le na igrišču ali drugih površinah, kjer ni prometa in veliko pešcev ter v spremstvu odrasle osebe. Tla naj bodo ravna, gladka, brez kamnov in lukenj. V cestnem prometu je uporaba skirojev dovoljena le na površinah za pešce in na kolesarskih površinah, pri čemer otroka do 10. leta starosti v prometu vedno spremljamo. Včasih je treba spremljati tudi starejšega otroka, če ni sposoben samostojnega varnega ravnanja. Na skiroju se lahko pelje le ena oseba naenkrat.

Vožnja s skirojem je zahtevna tudi zaradi njegove konstrukcijske zasnove, zato naj otrok veščine varne vožnje osvoji postopno in vadi le na varnih površinah. Skiro ima relativno majhna kolesa in nizko postavitev deske, oboje pa prispeva k hitri izgubi ravnotežja in nadzora nad skirojem, zlasti pri vožnji po grobih površinah, kot so tlakovci ali razpokani pločniki. Poleg tega zavore pogosto nimajo dovolj oprijemalne površine na majhnih kolesih, zato zaviranje ni vedno zanesljivo. Izogibamo se izbiri poceni skiroja, ki ima lahko nevarne konstrukcijske pomanjkljivosti, npr. šibek mehanizem za zlaganje. Izberemo tak skiro, ki ustreza otrokovi teži, njegovim motoričnim sposobnostim in telesnemu razvoju. Skiro redno preverjamo, da nima poškodb ali obrab.

Uporaba e-skirojev se za otroke odsvetuje.

Rolkanje

Rolkanje je telesno bolj zahtevna dejavnost, zato je primerno za otroke, stare 5 let in več. Za otroke do 10. leta starosti se priporoča stalna prisotnost odrasle osebe in nadzorovanje. Otroci se največkrat poškodujejo takrat, ko se še učijo rolkati, se peljejo prehitro ali ne uporabljajo zaščitne opreme.

Otrok naj pri rolkanju vedno uporablja vso zaščitno opremo: čelado, ščitnike za zapestja, komolce in kolena. Primerna je posebna čelada za rolkanje, ki pokriva tudi velik del zadnje strani glave. Ker so padci pri rolkanju pogosti, je čelada izdelana iz posebnega materiala in zasnovana za zaščito pred več kot enim udarcem, vendar jo je treba zamenjati, če na njej opazimo poškodbo. Na rolki naj bo otrok obut v zaprte športne copate z nedrsečim podplatom.

Otrok mora imeti razvite sposobnosti lovljenja ravnotežja in koordinacije telesa ter biti dobro telesno pripravljen, preden poskusi rolkati. Pred in po rolkanju naj izvaja vaje za ogrevanje oz. raztezanje. Na rolki naj se pelje le tako hitro, kot mu to dopuščajo znanje, izkušnje in terenski pogoji. Otrok mora znati tudi pravilno pasti, ker je tveganje za poškodbe tako manjše. Naj vadi, da bo ob izgubi ravnotežja počepnil in tako zmanjšal višino padca, oziroma da se bo zakotalil na tla, namesto da bi se skušal ujeti na roke. Začetniki naj se izogibajo izvajanju različnih trikov, še posebej nevarno je, če bi otroka na rolki vlekel kolesar, voznik e-skiroja ali motornega kolesa.

Otroci naj rolkajo le na igrišču, drugih površinah, kjer ni prometa in veliko pešcev, ali na enostavnih poligonih za rolkanje, odvisno od ravni njihovega znanja in izkušenj. Tla naj bodo ravna, gladka, brez kamnov in lukenj. Uporaba rolke je dovoljena tudi v cestnem prometu, vendar le na površinah za pešce in na kolesarskih površinah, pri čemer moramo otroka do 10. leta starosti v prometu vedno spremljati. Včasih je treba spremljati tudi starejšega otroka, če ni sposoben samostojnega varnega ravnanja.

Za začetnika izberemo rolko s krajšo desko, ker jo je lažje obvladovati in loviti ravnotežje. Varnejša je deska iz laminata, ki se ne zlomi tako hitro kot plastična. Deska naj bo široka, da se na njej lažje stoji, in prekrita z nedrsečim materialom. Širše podvozje zagotavlja boljšo stabilnost in blaži tresljaje, večja kolesa z zaobljenimi robovi pa omogočajo boljši nadzor nad rolko. Rolko redno preverjamo, da nima poškodb ali obrab.

Če imate manjše otroke, priporočamo, da si preberete tudi nasvete

o pravilni uporabi otroškega kolesarskega sedeža.

Avtorica: prim. dr. Mateja Rok Simon, dr. med., spec. javnega zdravja in spec. socialne medicine

Vir naslovne fotografije: freepik.com

Objavljeno: 7. junija 2022