Izkušnje, ki jih dojenček pridobi v prvem letu življenja, so zelo pomembne za različna področja njegovega razvoja (npr. mišljenje, govor, čustvovanje). Čustvena bližina, ki se začne razvijati že v nosečnosti, je bistvenega pomena za oblikovanje iskrenih in varnih medosebnih odnosov. Tovrstni odnosi so močan vir osebnega zadovoljstva, čustvene uravnoteženosti in osebnostne rasti ter so lahko učinkovita zaščita pred stresom.

Prvi tedni življenja z novorojenčkom/dojenčkom

To je čas medsebojnega prilagajanja in spoznavanja. Novorojenček se mora prilagoditi življenju zunaj maternice, se naučiti jesti in se prilagajati okolju. Novorojenček (in kasneje dojenček) v mamino in očetovo življenje prinaša nenehne zahteve, potrebe po prilagajanju vsakdanjega življenja in tudi partnerskega odnosa.

Prve tedne naj si starši vzamejo veliko časa za medsebojno spoznavanje in navajanje na skupno življenje. Zelo pomembna sta tako telesni stik kot komunikacija. Starši naj novorojenčka veliko opazujejo, pestujejo, ga ogovarjajo, se z njim igrajo. Pomembno je, da se preko opazovanja in preživljanja skupnega časa naučijo prepoznavati njegova občutja, stanja in potrebe (npr. po hrani, spanju, udobju, bližini) ter se nanje ustrezno odzivati. Za ustvarjanje čustvenega odnosa med dojenčkom in odraslo osebo ni dovolj, da mu oseba zadovoljuje samo osnovne biološke potrebe, ampak je med njima potrebna širša interakcija (pestovanje, zrenje iz oči v oči, omogočanje, da dojenček spozna mamo in očeta, vidi njuna obraza, se ju dotakne). Za dojenčkov razvoj je ključna toplina in ljubezen najmanj ene odrasle osebe, ki prepoznava njegove potrebe in se nanje ustrezno odziva. Nanjo se dojenček lahko naveže in tudi ona/on se naveže nanj. Dojenček uporabi osebo, na katero je navezan, za varen temelj, iz katerega lahko raziskuje. Ta oseba mu zagotavlja varnost in tolažbo, ko jo potrebuje – v stiski poišče oporo pri starših in se ob njih pomiri.

Čustveni razvoj dojenčka po mesecih

Prva dva meseca

Dojenček je usmerjen k zadovoljevanju lastnih potreb. Je sicer dejaven pri vzpostavljanju stikov, vendar v temu obdobju še ni specifično navezan na določeno osebo ali osebe, zato se ne vznemirja, če osebe, ki zanj skrbi, ni v bližini. Zelo dobro prepozna vonj, glas in obraz mame (ali druge odrasle ljubeče osebe), za komunikacijo z okolico pa uporablja prirojene signale (vzpostavljanje očesnega stika, jok, smehljanje, seganje in mahanje z ročicami, kasneje pa tudi gestikuliranje, čebljanje), s katerim prikliče druge ljudi v bližino in si zagotovi, da bo zanj nekdo poskrbel.

Po drugem mesecu

Dojenček kaže večjo naklonjenost do staršev kot do drugih oseb. V tem času se večina stikov med mamo (ali drugo odraslo ljubečo osebo) in otrokom dogaja iz oči v oči (hranjenje, previjanje, igranje), s čimer se odpirajo novi načini sporazumevanja. Dojenček se ob stiku s to osebo intenzivneje smeji, vokalizira, hitreje se ob njej potolaži. V tem času se razvija simbioza med mamo in dojenčkom – zlivanje v eno na spoznavnem, čustvenem in fiziološkem področju. Veseli se tudi kontaktov z drugimi ljudmi. V tem času je pomembno prilagajanje in odzivanje – uglaševanje na vedenje dojenčka, saj se s tem razvija obojestransko čustveno prilagajanje.

Med 3. in 6. mesecem

Dojenček začne razvijati vezi z odraslo ljubečo osebo. V tem času postane vedenje mame (ali druge odrasle ljubeče osebe) in dojenčka čedalje bolj usklajeno, ugodne izkušnje si dojenčki zapomnijo in se podobno odzivajo ob naslednji podobni izkušnji.

Po 5. ali 6. mesecu

Dojenček prepoznava mamo (ali drugo odraslo ljubečo osebo) kot celoto, razlikuje med mamo in drugimi ljudmi.

Okoli 8. meseca

Oblikovati se prične specifična navezanost, ko se otrok bolj naveže na nekaj bližnjih oseb. Začne izražati strah pred ločitvijo, če te osebe ali oseb ni v bližini. Značilno za to obdobje je, da dojenček ne dovoli kar vsakemu, da bi ga hranil, ljubkoval. Strah pred ločitvijo se kaže z jokom; dojenček se sprosti, ko se neznana oseba oddalji ali ko se znana oseba približa. V tem obdobju ima veliko potrebo po varnosti, ki jo skuša zagotoviti z materinimi stalnimi in stabilnimi odzivi na njegove zahteve – bistvo je, da mama prepozna otrokove zahteve in se nanje ustrezno odzove. V tem obdobju je mama t. i. varna baza, saj je mamina bližina varno zatočišče pri samostojnem raziskovanju okolice. Dojenček v celem prvem letu življenja ustvarja svoj prvi odnos do okolja in sebe.

Varna navezanost

Varna navezanost se spostavi, ko je odrasla ljubeča oseba uglašena na čustven svet dojenčka, odzivna na njegove potrebe in obnašanje; zna uravnavati svoja in dojenčkova (prijetna in neprijetna) čustva. Tak dojenček se počuti sprejetega, varnega, ljubljenega, zna spostavljati ravnovesje v sebi, kar ima pomembno vlogo pri raziskovanju sveta in navezovanju stikov z drugimi. Dojenček oziroma malček, preko čustvene vezi s staršem, gradi predstavo o sebi in drugih. Če dojenček oziroma malček tovrstne izkušnje nima, bo kasneje v življenju zelo težko razvil varno navezanost.

Avtorica: mag. Maja Bajt, univ. dipl. psih.