V prvih mesecih življenja potekajo korenite spremembe količine, strukture in časovne razporeditve spanja, ki so neposredno povezane z zorenjem osrednjega živčevja. Spanje otroka se precej razlikuje od spanja odraslega človeka. V spanju se izločajo številni hormoni, med njimi tudi rastni hormon, ki ima odločilno vlogo pri rasti in razvoju, zato lahko pomanjkanje spanja pri otroku pusti posledice tako pri njegovem telesnem kot pri spoznavnem razvoju.

Spanje novorojenčka

Novorojenček, čigar možgani so v fazi intenzivnega razvoja, prespi približno 15–17 ur na dan. Njegova obdobja budnosti in spanja se izmenjujejo v 3- do 4-urnih ciklusih, ki so enakomerno razporejeni preko dneva in noči. Pri novorojenčku, ki še ne razloči dneva in noči, tako govorimo o večfaznem oz. ultradianem ritmu budnosti in spanja. Ritem budnosti in spanja, ki je značilen za odraslega človeka, se prične nakazovati šele ob koncu prvega meseca starosti. Cirkadiani ritem budnosti in spanja, ki je usklajen s 24-urnim ciklusom dneva in noči, naj bi se v celoti vzpostavil pri starosti od treh do štirih mesecev.

Pri novorojenčku ločimo le tri faze spanja. Glavnino novorojenčkovega spanja predstavlja aktivno spanje, ki zavzema 50–60 % celotnega spanja. V tem  obdobju  spanja  lahko, poleg hitrih očesnih  gibov (angl. rapid eye movement – REM), pri  novorojenčku  opazimo tudi številne stereotipne gibe obraza, okončin ali celega telesa. To obdobje je v primerjavi z REM spanjem pri odraslem človeku tudi manj stabilno in vsebuje številna mikroprebujanja. Bistveno bolj stabilno je novorojenčkovo mirno spanje, ki se običajno pojavlja v približno 20-minutnih intervalih neprekinjenega spanja. Približno 10 % novorojenčkovega spanja ne moremo natančno opredeliti bodisi kot aktivno bodisi kot mirno spanje.

Spanje dojenčka in malčka

Že ob koncu prvega meseca življenja spanje ni več naključno razporejeno med dnevom in nočjo. Najdaljša obdobja neprekinjenega spanja, ki lahko v tej starosti trajajo tudi do 6 ur, se pričnejo praviloma pojavljati v nočnem času. Ponavadi sledijo daljšemu obdobju budnosti v poznem popoldanskem času. Ritem budnosti in spanja tako postaja vse bolj usklajen s periodičnim izmenjevanjem dneva in noči.

Ob koncu šestega meseca življenja dojenček prespi le še četrtino dnevnega časa. Pri starosti enega leta in pol pa do starosti treh oziroma šestih let, ko otrok postopno opusti dnevne počitke, ostane količina dnevnega spanja približno enaka, in sicer okoli dve uri. Dojenček ima tako pri 6. mesecih običajno še tri dnevne počitke, med 9. in 12. mesecem dva, po 1. letu pa postopno preide na eno epizodo dnevnega spanja, nekje v sredini dneva, ki jo ohrani do tretjega ali celo do šestega leta.

Nekje v času od 2. pa tja do 6. ali 9. meseca starosti se dojenček prične uspavati v fazo lahnega mirnega spanja. Podobno je tudi pri odraslih, vendar se spanec v tej starosti zelo hitro poglobi. Aktivno oziroma REM spanje pa se prične javljati ob koncu ciklusa spanja.

Fiziološka nočna prebujanja na prehodu iz enega ciklusa spanja v drugega so zato pri dojenčku in malčku bistveno bolj pogosta kot pri odraslem človeku. Trimesečni dojenček se običajno zbudi 8-krat na noč. Ob letu in pol pa ima v noči še 5–6 takšnih kratkotrajnih prebujanj, katerih število se z razvojem, ob postopnem podaljševanju ciklusa spanja, še dodatno zmanjša. Če se malček ob teh fizioloških nočnih prebujanjih ne zna sam uspavati v nov ciklus spanja, se lahko razvijejo težave v smislu vedenjske nespečnosti.

Avtorica: as. dr. Barbara Gnidovec Stražišar, dr. med., specialistka pediatrije in otroške nevrologije, ESRS, ekspert medicine spanja