Leto dojenčka je polno raznovrstnih izzivov – tako za družino kot za dojenčka. Prvi mesec po rojstvu je namenjen predvsem prilagajanju novorojenčka na okolje zunaj maternice. To je tudi obdobje, ko družina spoznava novega člana. V drugem mesecu se pričenja obdobje dojenčka. Druga polovica leta pa je za starše izredno dinamična. Dojenček postane pravi raziskovalec. Sprva kobaca, nato pričenja hoditi. Ob dopolnjenem prvem letu ni več dojenček, pač pa ga imenujemo malček.
Vsebina
Telesni razvoj
Dojenček v prvih treh mesecih zraste približno 3,5 cm na mesec, na teži pa dojenčki v prvih treh mesecih pridobivajo okrog 200 gramov tedensko. Tako so ob koncu tretjega meseca približno 10 cm daljši in približno 2 kilograma in pol težji kot ob rojstvu.
Naslednje tri mesece na teži pridobivajo nekoliko manj ‒ približno 140 gramov tedensko, v dolžino pa zrastejo približno 2 cm na mesec. Zdrav dojenček podvoji svojo porodno težo v prvih šestih mesecih življenja.
Dojenček po tretjem mesecu že razlikuje med dnevom in nočjo, več spi ponoči – približno 10 ur, a še vedno potrebuje več dremežev tudi čez dan. Večina dojenčkov se za hranjenje še vedno zbuja enkrat do dvakrat na noč, nekateri pa spijo že po šest ur skupaj. Po tretjem mesecu dojenček že oblikuje svoj ritem budnosti in spanja, ki ga poskušamo uskladiti z ritmom družine.
Dojenček okoli šestega meseca že sedi ob opori, nekateri tudi že samostojno. Refleksni gibi jezička pričenjajo izginjati, dojenček uživa v družbi za mizo. Nadaljujemo z dojenjem oziroma hranjenjem po steklenički, uvajati pa začnemo tudi običajno hrano. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je pomembno ne le za rast telesa, pač pa tudi za razvoj organov govora. Ob usklajevanju požiranja, dihanja, gibov jezika in drobnih mišic govoril bodo pomagali spoznati položaje, ki jim bodo koristili tudi pri govorno-jezikovnem razvoju.
Rast se v drugi polovici leta upočasni. V dvanajstem mesecu večina otrok potroji svojo porodno težo, od rojstva pa v dolžino zraste približno 25 cm. Tako večina 12-mesečnikov tehta okoli 12 kilogramov in je visokih okoli 80 centimetrov. V drugem letu življenja se bo rast še dodatno upočasnila, tako da bo otrok v višino zrastel približno 1 cm mesečno, kar je približno 12 cm v celem letu. Teža se bo v drugem letu življenja povečala le še za približno 3 kilograme. Izginjati začnejo maščobne blazinice, kar je morda najbolj izrazito na nogicah in stopalih, ki dobijo bolj obokano obliko.
Prvi mlečni zob prične običajno izraščati med 6. in 9. mesecem starosti. Najprej se pojavijo spodnji, nato zgornji sekalci. Dojenčkovo telo nam govori, da je pripravljeno na uvajanje mešane hrane. Treba je začeti s skrbno nego ustne votline. Najbolj enostaven ukrep je zamenjava stekleničke s kozarčkom, pitje vode za žejo in umivanje zob. Od nas je odvisno, ali bomo v tem obdobju dojenčku ponudili zdravo prehrano z dovolj zelenjave in sadja, ali ga bomo privadili na pitje vode za žejo in ali ga bomo navadili na ustaljen urnik obrokov, v sproščenem vzdušju za mizo.
Gibalni razvoj
Dojenček se sprva giblje spontano, brez večjih posegov v prostor. Najprej mora spoznati svoje telo in lastne odzive na okolje, preden lahko v okolje tudi aktivno poseže. Dojenček pridobi nadzor nad gibi v naslednjem zaporedju: glava, ramena, okončine (roke oz. noge, nato dlani oz. stopala, prsti in nazadnje hrbet s hrbtenico). Z zorenjem tako zaznavnih kot gibalnih sistemov se spremeni način in tudi kakovost gibanja. Trimesečnik leži na hrbtu in poskuša posegati po predmetih. Šestmesečnik že pričenja s samostojnim sedenjem, ki mu daje proste roke za rokovanje s predmeti.
Pri šestih tednih smo pozorni na kakovost in količino spontanega gibanja, pri čemer opažamo prehajanje iz zvijanja v drencanje. Drencanje pravimo prevladujočemu vzorcu spontanega gibanja, ki ga opazimo pri budnih dojenčkih v starosti od treh do petih mesecev in spominja na fine gibe trebušnih plesalk. V tej starosti nas odsotnost drencanja ali neustreznost v vzorcu spontanega gibanja, ki mu pravimo krčevito-sinhronizirano gibanje, opozarja na večjo verjetnost kasnejše gibalne zaostalosti.
V starosti 6 tednov je vidna orientacija dobra, saj se od 3. tedna dalje zelo izboljšuje, tako da je dojenček s pogledom že sposoben slediti v celotnem krogu in ne le v loku. Dojenček tako v svoje vidno polje zajame tudi igračke, po katerih lahko poseže z roko. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu; prav tako se spontano škiljenje ne pojavlja več. Vid je za poseganje v prostor namreč odločilen.
Od spoznavanja lastnega telesa, ko pri treh mesecih usvoji nadzor glave in pričenja s poseganjem po predmetih nad sabo, dojenček postopoma nadaljuje z gibanjem v prostoru. Najprej usvoji bočno obračanje oziroma kotaljenje. S prvim obratom dojenček pogosto preseneti tako sebe kot starše, saj mu to uspe čisto naključno. Navadno dojenček najprej usvoji obrat s trebuščka na hrbet, šele kasneje tudi obratno. Nekateri dojenčki se namesto kotaljenja raje premikajo tako, da se odrivajo vzvratno. Takšno premikanje ni tako uspešno kot plazenje in kobacanje, za kar mora najprej usvojiti sedenje.
Sedenje dojenčku omogoči, da rok ne potrebuje več za oporo, pač pa lahko z njimi poseže po predmetih. Predmet, ki mu ga ponudimo, prime, ga med držanjem opazuje, stresa in preprijema iz roke v roko, razišče ga tudi z usti. Dojenček poskuša poseči tudi po bolj oddaljenih predmetih, kar mu pustimo – le tako bo sam ugotovil, da se mora premakniti.
Primitivni refleksi, ki jih vidimo pri novorojenčku, večinoma izzvenijo do šestega meseca starosti. Ob procesu počasnega izzvenevanja primitivnih refleksov se pričnejo pojavljati avtomatski refleksi za uravnavanje drže, ki dojenčka pripravljajo na prehod iz sedenja v kobacanje in nato iz kobacanja v hojo.
Pri šestih mesecih je kontrola glave odlična, otrok pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri šestih mesecih kaže, da je dojenček že dovolj močan in sposoben živčno-mišičnega nadzora in koordinacije, da pokonci nosi glavo in trup ter ob tem sedi s stabilno medenico. Nato počasi sam preide v položaj tritočkovne opore, kar mu omogoči prehod v plazenje. S plazenjem na trebuščku dojenček pričenja od petega meseca dalje, v devetem mesecu pa se navadno začne kobacati.
Dojenčki pričenjajo sedeti na kolenih okoli osmega meseca, pri čemer nekateri otroci sedijo med nogami, v obliki črke W.
Preden otrok shodi, je najbolj optimalen način gibanja recipročno (izmenično) kobacanje. Zrelost živčno-mišičnih struktur omogoči, da obe strani telesa izmenično sodelujeta v gibanju. Velja pravilo, da otrok po štirih mesecih recipročnega kobacanja postane zrel za samostojno hojo.
V nekaterih družinah opisujejo, da se otroci premikajo naprej po ritki, pri čemer imajo eno nogo spodvihano. To so večinoma zdravi otroci z nekoliko nižjim mišičnim tonusom. Nekaj otrok se premika kot medvedi, z iztegnjenimi koleni in oporo na rokah in vsaj eni nogi. To gibanje je precej zahtevno, saj podaljšuje mišice noge ter hkrati zahteva dober občutek za ravnotežje. Funkcionalno je to gibanje podobno tistemu, ko nekajmesečni dojenčki ležijo na hrbtu in dajejo stopalca v usta. Ti gibi so zato dobra vaja za zdrave otroke.
Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji. Nadzor nad hojo prevzame glava, ki se v tej starosti pri večini že giblje neodvisno od trupa, kar poveča vidni nadzor med hojo.
S kobacanjem in hojo malček usvoji prostor. Pred njim ni nič več varno, zato poskrbimo za osnovne varnostne ukrepe (ograja na stopnišču, nadzor pri uporabi stopnic, nadzor pri gibanju na prostem). Manjše poškodbe, kot so odrgnjena kolena, postanejo sicer v tem obdobju del vsakdana radovednega otroka, ki se šele uči veščin stanja in hoje. Poskušajmo najti ravnovesje med otrokovim varnim okoljem in svobodnim, prostim gibanjem, ki ga spodbuja k raziskovanju.
Dojenček v starosti šestih do dvanajstih mesecev usvoji tudi gibe drobnih mišic govoril in rok. Od okornega držanja žlice do tega, da se zmore nahraniti sam. Pri devetih mesecih pričenja uporabljati pincetni prijem, ko natančno prime rozino le s palcem in kazalcem. Z malo pomoči zna že lepo piti iz skodelice, pomaga pri oblačenju, uporabljati pa prične tudi geste: pomaha v slovo, pošlje poljubček, pokaže, kaj ga zanima. Geste so praviloma predhodniki besed. Govor postane bolj razločen, razločimo posamične besede.
Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.
Več o telesnem razvoju dojenčka si lahko preberete v gradivu fizioterapevtk Normalni gibalni razvoj otroka.
avtorica: dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, spec. rehab. med.
