Kako se odzvati, ko otrok spregovori o nasilju?

Ko se otrok zaupa o doživljanju nasilja, je to izjemno občutljiv trenutek, ki zahteva premišljen in sočuten odziv. Otroci običajno težko spregovorijo o  izkušnjah nasilja, zato je pomembno, da starši ali skrbniki ravnajo z največjo mero občutljivosti, razumevanja in odgovornosti. S tem otroku pomagamo krepiti občutek varnosti in zaupanja.

Nekaj smernic, ki so vam lahko v pomoč, ko otrok spregovori o nasilju.

1. Odzovite se umirjeno in sočutno

Ko otrok spregovori o nasilju, je naravna reakcija staršev pogosto šok, jeza ali celo občutek krivde. Prvi korak je, da preverimo svoje čustvene in telesne odzive, saj otroci izredno dobro zaznavajo čustveno stanje odraslih. Ključnega pomena je, da se odzivamo mirno in pokažemo otroku, da smo varna oseba, na katero se lahko zanese. Vaša prisotnost naj bo umirjena, spodbudna in pozorna.

Lahko uporabite stavke, kot so: »Hvala, da si mi zaupal/a. Tukaj sem zate in skupaj bomo našli način, da ti pomagamo.«

2. Verjemite otroku

Otroku je zelo pomembno, da mu verjamete. Pogosto se zgodi, da otroci dolgo časa molčijo o nasilju, ker se bojijo, da jim odrasli ne bodo verjeli. Ne postavljajte vprašanj, ki bi lahko otroku nakazovala dvom v njegovo izpoved. Na primer, izogibajte se vprašanjem, kot so: »Si prepričan/a, da se je to res zgodilo?«. Namesto tega otroku jasno pokažite, da mu verjamete in da se mu ni treba bati, da bi bil obsojan. Stavki, kot so: »Verjamem, da je bilo to zate zelo težko,« in »Verjamem ti.« so lahko otroku v podporo.

3. Ne zaslišujte in ne raziskujte sami

Ko vam otrok zaupa o nasilju, je pomembno, da sledimo njegovemu tempu, mu pustimo prostor za izražanje ter se izognemo postavljanju podrobnih vprašanj. Izogibajte se postavljanju preveč specifičnih vprašanj ali iskanju podrobnosti. Bodite prisotni in poslušajte, kar želi povedati, ter ga nežno spodbujajte z odprtimi vprašanji.

4. Poudarite, da nasilje ni njegova krivda

Otroci, ki doživljajo nasilje, pogosto verjamejo, da so sami odgovorni za to, kar se jim dogaja. Pomembno je, da jasno izrazite, da za nasilno vedenje drugih ni kriv on, ne glede na okoliščine. Poudarite, da ima vsak pravico do varnih odnosov in spoštovanja, ter da nasilje nikoli ni opravičljivo.

S stavki, kot so: »Nisi ti kriv/a za to, kar se dogaja. Nihče ne bi smel biti nasilen do tebe,« , »Prav, je da si povedal/a.« in »Zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo.« lahko otroku pomagate razumeti, da niste jezni ali razočarani nad njim, da mu ponudite podporo in pomoč.

5. Pohvalite otroka za pogum

Zelo pomembno je, da otroka pohvalite za pogum, ki ga je zbral, da je spregovoril o svoji izkušnji. Zavedajte se, da je otroku potrebna velika mera zaupanja vase in v vas, da vam pove o takšnih bolečih izkušnjah.

Lahko uporabite stavke, kot so: »Ponosna/ponosen sem nate, ker si mi to zaupal/a. To je bilo zelo pogumno od tebe.« In »Pogumen/na si, da si povedal/a, kaj se ti je zgodilo.« S tem krepite otrokovo samozavest in občutek, da ni sam v tej težki situaciji.

6. Pojasnite, kako boste ukrepali

Pomembno je, da otroku razložite, kaj boste storili. Pomirite ga in mu povejte, da boste poskrbeli, da bo varen. Vendar pazite, da mu ne obljubljate stvari, ki jih ne morete izpolniti. Jasno mu razložite, zakaj morate ukrepati in kako mu bo to pomagalo.

Stavki, kot je: »Obvestili bomo ljudi, ki ti bodo lahko pomagali, da se bo to ustavilo,« in »Naredil/a bom vse, kar je v moji moči, da se to ne bo več zgodilo.« dajo lahko otroku občutek, da nadzirate situacijo in da ima vaša odločitev smisel.

7. Ukrepajte – vključite strokovnjake

Ko otrok razkrije izkušnje z nasiljem, je ključnega pomena, da odrasli pristopimo previdno in občutljivo. Namesto ukrepanja na lastno pobudo je treba otroku zagotoviti varnost in obvestiti pristojne institucije, kot so center za socialno delo, policijo, šolsko svetovalno službo ipd. Poskus neposrednega reševanja ali soočanja s storilcem bi lahko ogrozil otroka. Naloga odraslih je ustvariti varno okolje, kjer bo otrok deležen strokovne podpore, hkrati pa se poskrbi za nadaljnje korake, ki ustavijo nasilje in otroka zaščitijo pred dodatno škodo.

Kaj storiti, ko otrok spregovori o spolni zlorabi?

Spolna zloraba je še posebej težka tema, saj pogosto prihaja do zlorab s strani oseb, ki so otroku ali družini blizu. To povzroči še večje občutke krivde in stisko. Pomembno je, da otrokovi pripovedi verjamete in da ukrepate takoj, ne glede na to, kako blizu vam je oseba, ki jo otrok omenja. Ne ugotavljajte, ali otrok laže – otroci, zlasti mlajši, zelo redko lažejo o spolni zlorabi. Osredotočite se na to, da otroku zagotovite takojšnjo pomoč in zaščito.

Znaki spolne zlorabe pri otrocih so lahko subtilni, a jih je kljub temu pomembno prepoznati. Pozorni bodite na naslednje:

• Vedenjski znaki: nenadne in nepojasnjene spremembe v vedenju, vrnitev vedenj, ki so jih že prerasli (npr. močenje postelje, sesanje palca, itd.), spremembe higienskih navad (izogibanje ali pretirano umivanje), težave pri preoblačenju, izogibanje telesnemu stiku, motnje spanja, neprimerno spolno vedenje.
• Fizični znaki: nepojasnjene bolečine v trebuhu ali spolovilih, okužbe sečil, poškodbe v predelu spolovil, kri na spodnjem perilu ali rjuhah.
• Verbalni znaki: uporaba preveč odraslih besed za otrokovo starost, nepričakovano poznavanje spolnosti, nenadna tišina ali manjša komunikativnost.

→ Več o tem preberite tukaj.

Ko otrok spregovori o nasilju, je ključno, da mu ponudite prostor, kjer se počuti varnega in slišanega. Pomembno je, da mu nežno prisluhnete, brez prehitrega sklepanja, ter mu omogočite, da občutke izrazi v svojem ritmu. Otroci pogosto sprva ne izrazijo stiske neposredno, zato bodite pozorni na spremembe v vedenju – na primer težave s spanjem, manj zanimanja za igro, vrnitev k starejšim vedenjskim vzorcem, ki so jih že prerasli. Biti prisoten s sočutjem in zaupati v otrokovo sposobnost za okrevanje mu pomaga, da predela svojo izkušnjo v varnem in podpornem okolju.

Pripravila: Neža Karo, CPRZ