Kako podpreti otroka pri razvoju zdravega odnosa do hrane

Kaj je zdrav odnos do hrane?

Zdrav odnos do hrane vključuje veliko več kot samo izbiro zdravih živil. Gre za celosten pristop, ki povezuje telesno, čustveno in socialno dimenzijo prehranjevanja.

Otroci, ki razvijejo zdrav odnos do hrane, vedo prepoznavati signale lakote in sitosti ter zaupajo svojemu telesu. Hrano doživljajo kot nekaj prijetnega in ne kot nagrado, kazen ali sredstvo za tolažbo. Uživajo raznoliko hrano brez pretiranih omejitev, so radovedni pri okušanju novega, obenem pa nimajo občutka krivde, če si občasno privoščijo tudi kaj manj zdravega. Pomemben del  odnosa do hrane je tudi pozitivna samopodoba – občutek sprejemanja lastnega telesa ter prijetno vzdušje ob skupnih obrokih, ki krepijo povezanost in občutek varnosti.

Otroci imajo zelo različen odnos do hrane. Nekateri z veseljem poskušajo nove jedi, drugi so pri tem bolj zadržani. Nekateri imajo manjši apetit, medtem ko drugi zelo radi jejo in uživajo v hrani. Poleg tega se njihove preference in želje pogosto spreminjajo. Lahko se zgodi, da jih neka jed, na primer brokoli, nenadoma zmoti, čeprav so jo še pred kratkim jedli brez težav. To je v obdobju otroštva povsem običajno.

Ne glede na razvojne faze in izzive, ki jih prinaša odraščanje, lahko odrasli s svojim zgledom, potrpežljivostjo in doslednostjo pomembno prispevajo k razvoju zdravih prehranskih navad, ki bodo otroka spremljale vse življenje.

Primeri iz vsakdanjega življenja

5-letni Matic iz juhe poje le mesne kroglice, zelenjave pa se ne dotakne. Starši ga prosijo, naj poje še korenje, a mu to ne diši. Po daljšem pregovarjanju popustijo in mu obljubijo piškot, če bo pojedel zelenjavo.

2-letni Žan želi čim prej končati obrok, da bi se lahko vrnil k gledanju risanke. Po nekaj grižljajih se naveliča in se začne igrati s hrano ter jo mazati po mizi. Starš poskuša pod krinko igre z letalom otroku potisniti žlico v usta, a ta obrača glavo vstran.

3-letna Maša se v trgovini »zatakne« ob polici s kosmiči iz priljubljene risanke. Ko za večerjo dobi ovseno kašo, jo zavrne, saj želi le kosmiče s princeskami. Starš ji obljubi, da jih bo naslednjič kupil.

To so le nekateri izzivi, s katerimi se starši vsakodnevno srečujejo pri prehranjevanju otrok. Čeprav so nameni običajno dobri – želja, da otrok nekaj poje ali da se izognemo prepiru – lahko takšna pogajanja, nagrajevanje s hrano ali hranjenje proti otrokovi volji nehote spodbudijo nezdrav odnos do hrane. Otrok se pri tem ne uči poslušati svojega telesa, temveč hrano začne dojemati kot sredstvo za doseganje ciljev ali izogibanje neprijetnemu.

Otrokove odločitve vodi načelo trenutnega zadovoljstva

Ob prizadevanjih, da bi otroka prehranjevali zdravo in redno se pogosto porajajo vprašanja kot so: Zakaj ne želi niti poskusiti? Zakaj se toliko upira? Ali ne razume, da je to dobro zanj?

Razlog se lahko skriva v tem, da otrok še nima razvitega samonadzora, zato težko obvladuje impulze in čustvene odzive, povezane s prehranjevanjem.

To lepo ponazarja znan poskus s sladkarijami, v katerem predšolskemu otroku ponudijo en bonbon in mu obljubijo še enega, če bo počakal in ga ne pojedel takoj. Ko otrok ostane sam v sobi, se znajde pred težko odločitvijo – ali bo izbral takojšnje zadovoljstvo ali počakal na večjo nagrado. Mnogi otroci se v tej situaciji težko zadržijo, saj se sposobnost odlašanja z zadovoljstvom in samonadzor šele razvijata.

Podobno se dogaja pri vsakodnevnem prehranjevanju. Otroci običajno izberejo tisto, kar jim je všeč po okusu, medtem ko neznano ali na prvi pogled manj privlačno hrano hitro zavrnejo.

V takšnih trenutkih ima pomembno vlogo okolje. Z razumevanjem, potrpežljivostjo in zgledom lahko odrasli pomagajo otroku razvijati samonadzor. Prek obvladovanja impulzov se povečuje otrokova sposobnost čakanja in sprejemanja bolj zdravih odločitev ter pripravljenost za preizkušanje novih, manj poznanih živil.

Kaj otroci potrebujejo za zdrav odnos do hrane?

Ena od pomembnih veščin, ki jih otroci razvijajo, je obvladovanje impulzov. Ta se postopoma razvija kot del širšega procesa učenja samoregulacije – to pomeni, da otrok uči prepoznati svoja čustva, jih uravnavati in se nanje primerno odzivati.

Pri hrani to pomeni, da otrok postopoma razume:

• zakaj mu neka jed trenutno ni všeč,
• kako se počuti, ko ne dobi sladice ali določene hrane,
• in kako lahko uravnoteži svoje želje s tem, kar njegovo telo dejansko potrebuje.

Gre za proces, ki zahteva čas, ponavljanje in varno okolje, v katerem ima otrok dovolj priložnosti za učenje – brez pritiska, a z jasno postavljenimi mejami.

Ob tem je pomembno tudi, da znajo odrasli uravnavati svoja čustva. Ko starši ob otrokovem zavračanju hrane ali napetostih pri mizi ostanejo mirni, potrpežljivi in dosledni, dajejo otroku pomemben zgled čustvene regulacije. Če pa se odzovejo z jezo, pritiskom ali frustracijo, se obroki lahko spremenijo v vir napetosti in stresa, namesto v priložnost za učenje, povezovanje in krepitev samoregulacije.

Učinkoviti pristopi, ki jih starši lahko uporabijo za razvoj zdravega odnosa do hrane

• Ponavljanje brez pritiska

Otroci pogosto potrebujejo več časa, da sprejmejo nove okuse, teksture in vonje. Novo hrano je priporočljivo ponujati večkrat – v sproščenem vzdušju in brez siljenja. Raziskave kažejo, da je za sprejetje nove hrane pogosto potrebnih 7–11 ponovitev ali celo več.

• Vztrajnost s spoštovanjem

Bistven je spoštljiv pristop, ki priznava otrokovo trenutno zadržanost: »Razumem, da tega okusa še nisi vajen/a. Bi poskusil/a majhen grižljaj? Če danes ne gre, nič hudega – boš poskusil/a naslednjič.«. S tem učimo otroka, da je sprejemanje novih živil proces, ki se razvija postopoma.

• Jasna, a prijazna komunikacija

Pomembno je omogočiti izbiro, a hkrati postaviti meje: »Na krožniku je več različnih živil – izberi tisto, ki ti ustreza. Druge hrane danes ne bomo pripravljali.«. Če otrok s hrano ravna neprimerno: »Hrana ni igrača. Če si sit/a, lahko zaključiš z obrokom. S hrano ravnamo spoštljivo.«

Pet ključnih smernic za spodbujanje zdravega odnosa do hrane  

• Odrasli določajo kaj in kdaj, otrok pa koliko in če sploh bo jedel.

Odrasli postavljajo jasen okvir – jedilnik in čas obroka – znotraj katerega ima otrok možnost sprejemati lastne odločitve. Spodbujamo ga k okušanju različnih živil in mu pomagamo prepoznavati občutke lakote in sitosti. S tem krepimo otrokovo samozaupanje in občutek varnosti.

• Brez siljenja in prigovarjanja

Otroku ni treba pojesti vsega ali poskusiti vsake jedi. Navajanje na nove okuse je proces. Nekateri otroci potrebujejo več ponovitev, da se navadijo na novo teksturo, okus ali vonj.  Pomembno je, da jim starši brez pritiska in prisile omogočijo ponavljajoče se izkušnje s posameznimi živili.

• Za obroke naj bo na voljo dovolj časa

Miren in sproščen obrok daje otroku prostor, da v polnosti doživi okus hrane, razvija radovednost ter posluša svoje telo. Družinski obroki niso namenjeni le hranjenju, temveč tudi povezovanju, pogovoru in krepitvi odnosov.

• Velikost porcije določa otrok

Otroci najbolje vedo, koliko hrane potrebujejo. Namesto, da jih prepričujemo, naj pojedo več, jih spodbujajmo, naj poslušajo svoje telo in se povežejo z občutkom lakote in sitosti. Ko bo »ravno prav sit« se bo počutil dobro, zadovoljno in bo poln energije. Pri učenju te veščine vam je lahko v pomoč delovni list Merilnik sitosti (lahko ga natisnete).

• Kombinacija jasnih pravil in igrivosti

Otroci se počutijo varneje in bolje sodelujejo, ko vedo, kaj se od njih pričakuje. Doslednost, jasne meje in prijetno vzdušje ob obrokih spodbujajo razvoj samoregulacije in ohranjajo pozitiven odnos do hrane.

Razvijanje zdravega odnosa do hrane zahteva čas. Vsak obrok, vsaka odločitev in vsaka interakcija je priložnost za učenje, povezovanje in krepitev zaupanja vase.

Otroka ne silimo. Z razumevanjem ga spremljamo in skupaj z njim raziskujemo hrano in okuse ter postavljamo varne meje. Na ta način ustvarjamo temelje za zdrave prehranske navade, ki ne temeljijo na prepovedih ali občutkih krive, ampak na povezanosti, zaupanju in ljubezni do sebe.

Vir fotografij: freepik.com