Please ensure Javascript is enabled for purposes of website accessibility
Strokovna javnost

Otroka običajno ugrizne domači pes ali pes od prijateljev, do ugriza pa največkrat pride doma ali v okolici doma in javnih parkih.

Preprečimo ugriz družinskega psa

Pred nakupom družinskega psa se o izbiri pasme posvetujemo z veterinarjem. Psa že zgodaj navadimo na družbo drugih ljudi. Z njim se ne igramo nasilnih iger, kot sta »borba« ali »napad«, ker pes ne bo znal razlikovati med igro in resnično situacijo. Priporoča se, da družinski člani s psom obiskujejo pasjo šolo, kjer se pes ustrezno socializira in postane ubogljiv, kar zmanjša verjetnost, da bi koga ugriznil. Ko ga peljemo na sprehod, naj bo vedno na povodcu, da lahko nadziramo njegovo gibanje.

Otroka nikoli ne pustimo z družinskim psom brez nadzora odrasle osebe, čeprav menimo, da je pes prijazen in nenevaren. Do ugrizov največkrat pride spontano v času igre, ker majhni otroci še nimajo znanja in občutka, kako naj se obnašajo pri igri s psom. Tudi šolskemu otroku razložimo, da se lahko igra s psom le takrat, ko je poleg odrasla oseba.

Ravnanje otroka in psa ves čas budno spremljamo in upoštevamo splošna pravila, s katerimi zmanjšamo tveganje za ugriz:

  • Otrok se igra s psom le takrat, ko ju nadzoruje odrasla oseba.
  • Pobožati ga sme šele potem, ko ga je ta opazil in ovohal. Psa naj ne boža po glavi, temveč po sprednjem delu hrbta ali prsnem košu.
  • Psa ne sme pretesno stiskati, skakati nanj ali se valjati po njem, ga vleči za rep ali ušesa.
  • Otrok naj se z obrazom ne približa preveč psu, saj ga ta v igri lahko opraska s kremplji.
  • Psa ne smemo motiti, kadar spi, se hrani ali skrbi za mladičke.
  • Ne smemo mu jemati igračke ali kosti, s katero se ukvarja.

Preprečimo ugriz tujega/neznanega psa

Zavedati se moramo, da nas lahko ugrizne pes katerekoli vrste, tudi če je majhen in videti prijazen. Tudi najprijaznejši in dobro vzgojeni pes lahko ugrizne, če se počuti ogroženega, je prestrašen, jezen ali lačen. Zato otroka nikoli ne pustimo s tujim psom brez nadzora odrasle osebe in upoštevamo pravila, s katerimi zmanjšamo tveganje za ugriz psa. Posebno pozornost posvetimo tudi šolskemu otroku, ki mu razložimo, da lahko dostopa do tujega/neznanega psa le takrat, ko je poleg eden od staršev ali druga odrasla oseba.

Ravnanje s psom, ki ima lastnika:

  • Lastnika najprej vprašamo, če lahko psa pobožamo.
  • Pobožati ga smemo šele potem, ko nas je pes opazil in ovohal. Psa ne božamo po glavi, temveč sprednjem delu hrbta ali prsnem košu.
  • Ravnanje otroka in psa ves čas budno spremljamo in upoštevamo zgoraj našteta splošna pravila, s katerimi zmanjšamo tveganje za ugriz psa.

Ravnanje z neznanim psom ali psom, ki je brez lastnika:

  • Neznanemu psu ali psu, ki je brez lastnika, se ne približujemo. Prav tako pred psom ne bežimo, ne delamo panike in ne kričimo.
  • Če nam pride nasproti neznan pes ali pes, ki je brez lastnika, pred njim ne bežimo, ne delamo panike in ne kričimo.
  • Namesto tega skupaj z otrokom obstanemo nepremično »kot drevo« z rokami ob telesu, dokler pes ne odide. Psa ne gledamo v oči in ga ne ogovarjamo. Doma lahko s pomočjo plišaste igrače z otrokom vadimo, kako naj stoji nepremično »kot drevo«.
  • Če hoče pes otroka ugrizniti, ga zavarujemo tako, da takoj potisnemo jakno, torbo ali karkoli drugega med otroka in psa.

Ukrepanje ob ugrizu psa

Otroku nudimo prvo pomoč (mesto ugriza izperemo z vodo in umijemo z milom, posušimo in sterilno prekrijemo). Potreben je tudi pregled pri zdravniku, ki bo otroka po potrebi napotil v antirabično ambulanto na Območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje. S seboj vzamemo otrokovo izkaznico o cepljenju. Če je ugrizna rana obsežna in zevajoča, ali kadar ne moremo ustaviti krvavitve, pokličemo nujno medicinsko pomoč na telefonsko številko 112.

Če je le mogoče, pridobimo podatke o lastniku (ime, naslov) in psu (številka mikročipa, pasma, ime, zadnje cepljenje proti steklini). Če v času napada lastnik psa ni prisoten ali ni pripravljen podati svojih podatkov, za pomoč prosimo policijo.

Avtorica: prim. dr. Mateja Rok Simon, dr. med., spec. javnega zdravja in spec. socialne medicine
Vir prikazne fotografije: freepik.com

Objavljeno: 18. marca 2021