Da je otrok zbolel, bomo opazili, ker bo postal nejevoljen, neješč, pojavile se bodo spremembe spanja – morda bo bolj zaspan podnevi, bo težje zaspal ali se ponoči večkrat zbujal.

Starši, skrbniki in zdravniki smo odgovorni za zdravje otrok. Pri tem sodelujemo, si zaupamo in pomagamo. Vi, kot otrokovi starši ali skrbniki, pa ga tudi najbolje poznate. Zelo pomembno je, da otroka dobro opazujete in če se vam zdi, da je resno bolan, prizadet, premalo pije, je pretirano zaspan oziroma vas njegovo stanje skrbi, ne odlašajte z obiskom pri zdravniku. Spodaj navajamo nekaj najpogostejših zdravstvenih težav dojenčka in nasvete, kako ukrepati, ko se pojavijo.

Povišana telesna temperatura

Najpogostejši znak bolezni pri otrocih je povišana temperatura, ki sama po sebi ni bolezen, je pa znak bolezni in ena od obrambnih reakcij organizma na okužbo. Praviloma telesno temperaturo merimo z elektronskimi termometri, ki jih položimo pod pazduho. Natančno in hitro pa temperaturo izmerimo tudi z digitalnimi infrardečimi ušesnimi ali čelnimi termometri.

O povišani temperaturi govorimo, ko temperatura v mirovanju, izmerjena pod pazduho, naraste nad 37,2 °C. Temperatura do 40 ⁰C običajno ni škodljiva, nevarna pa lahko postane, če temperatura nad 41,7 ⁰C traja dlje časa, še posebno, če je bolnik dehidriran. Za bolnike s srčnim popuščanjem, motnjami dihanja, vročinskimi krči in nevrološkimi obolenji pa je lahko škodljiva že srednje povišana temperatura, zato je, bolj kot sama vrednost izmerjene telesne temperature pri otroku, pomembno opazovanje otroka, skrb za zadosten vnos tekočine, otrokova živahnost in obnašanje.

Če temperatura hitro narašča, se pojavi drhtenje, mrzlica, hladne okončine, lahko tudi bolečine v mišicah, sklepih, glavobol. Ko temperatura doseže določeno raven pa mrazenje in bolečine običajno prenehajo, potenje pa pomeni, da temperatura začenja padati. 

Koristni učinki povišane telesne temperature:

  • ovira razmnoževanje virusov,
  • okrepi vnetni odgovor in delovanje imunskega sistema,
  • poveča učinek antibiotikov,
  • ‘prisili’ otroka k počitku in s tem olajša delovanje imunskega sistema. 

Ukrepi

Pri novorojenčkih ali dojenčkih do tretjega meseca starosti, ki zbolijo s povišano temperaturo, je potreben čimprejšnji obisk pri zdravniku. Ta je potreben tudi pri otrocih, mlajših od treh mesecev in z vročino nad 38 °C, pri otrocih, mlajših od 6 mesecev, z vročino nad 39 °C in pri vseh otrocih z vročino nad 40 °C. Če merimo v ušesih, je mejna vrednost višja za približno 1° C. Pregled pri zdravniku je priporočljiv tudi tretji do peti dan po pričetku vročine in ko vročinsko stanje traja dlje kot ob običajni virozi.

Sicer pa velja, da moramo pri povišani temperaturi poskrbeti, da otrok počiva in zaužije dovolj tekočine. Potrebno je skrbno opazovanje otroka in spremljanje drugih bolezenskih znakov. Najpogostejša napaka, ki jo delajo starši je, da ‘zbijajo’ temperaturo takoj, ko začne naraščati (izjema so otroci, ki so že imeli vročinske krče) . Takojšnje zniževanje temperature je potrebno le pri otrocih, ki imajo težko prirojeno napako ali kronično bolezen in bi jih vročina lahko ogrožala. Vedeti moramo, da je zniževanje vročine le prehodno, saj bo temperatura ponovno narasla, dokler ne bo minil vzrok, ki je vorično povzročil. Cilj zniževanja telesne temperature je zato zmanjšati in ublažiti neugodje. Če vročina pri sicer zdravem otroku, starejšem od treh mesecev, ne preseže 38,5–39,0 °C in je otrok ob tem živahen in neprizadet, dobro pije, dovolj lula, ga le skrbno opazujemo in z vzročnim zdravljenjem počakamo. Če pa je otrok tudi ob nižji telesni temperaturi zaspan, zmeden, ne pije dovolj, ga peljemo k zdravniku.

Zniževanje telesne temperature

Otroka slečemo, na sebi naj ima lahka oblačila iz naravnih materialov. Temperatura prostora naj bo od 20 do 22 °C, prostor pa večkrat dnevno prezračimo. Otroka pokrijemo le z lahko bombažno odejo, lahko ga tudi hladimo v vodni kopeli, ki jo s 36–37 °C počasi ohladimo na 30–33 °C. Uporabimo lahko tudi mlačne ovitke, ko z mlačno vodo prepojeno in ožeto rjuho ovijemo okoli otroka, čez pa ovijemo še suho rjuho. Tako otroka pustimo približno 5 minut (ponovimo 2–3-krat). Otroka lahko tudi prebrišemo s krpo, ki jo namočimo v mlačno vodo. Odsvetujemo mrzlo vodo, kis, alkohol, močna eterična olja ali česen v oblogah.

Če s splošnimi ukrepi ne uspemo znižati povišane telesne temperature in je otrok neješč in nerazpoložen, se posvetujemo z zdravnikom in, po njegovem nasvetu, splošne ukrepe kombiniramo še z uporabo zdravil – antipiretikov. Pri otrocih najpogosteje uporabljamo paracetamol, ibuprofen in diklofenak. Ostale učinkovine uporabljamo pri otrocih le izjemoma in po nasvetu zdravnika.

Pri dojenčkih povišana temperatura ni nujno najpomembnejši bolezenski znak, tudi če so hudo bolni.

Kašelj

Zelo pogost bolezenski znak je kašelj. Tudi ta sam po sebi ni bolezen, ampak je obrambni refleks, ki čisti dihalne poti. Pojavi se lahko pri različnih boleznih in stanjih:

  • najpogosteje pri okužbah dihal: navadnem prehladu, vnetjih v žrelu, sinusih, na glasilkah, v sapnici, sapnikih, pri pljučnici;
  • pri izpostavljenosti cigaretnemu dimu;
  • pri tujkih v dihalnih poteh, na katere moramo pomisliti pri nenadnem, zelo dražečem kašlju;
  • redkejši vzroki kašlja so: stekanje želodčne vsebine v žrelo in sapnik, oslovski kašelj, psihični dejavniki;
  • pri astmi.

Ukrepi

Poskrbimo, da zrak v sobi ni presuh in ne prevroč, preprečujemo izpostavljenost otroka dražilcem (npr. cigaretnemu dimu) in zdravimo osnovno bolezen, ob kateri se je kašelj pojavil. Če je kašelj suh in zelo dražeč, lahko otrokom, starejšim od dveh let, damo sirup za pomirjanje kašlja. 

Črevesne okužbe otrok – driska

Povzročitelji črevesnih okužb so zelo številni, v naših krajih najpogosteje bakterije in virusi (med njimi najbolj znan rotavirus), redko pa zajedavci in glive. Najpogosteje se prenašajo z umazanimi rokami, okuženo hrano ali vodo, virusi pa se prenašajo tudi po zraku. Kljub veliki raznolikosti povzročiteljev je klinična slika bolezni dokaj podobna. Kako težko bo potekala bolezen in kako dolgo bo trajala, pa je, poleg lastnosti povzročitelja, odvisno predvsem od obrambne sposobnosti okuženega.

Akutna črevesna okužba lahko poteka kot blaga bolezen, pri kateri je vodilni bolezenski znak driska ali diareja. Pri njej gre za spremenjeno konsistenco iztrebkov, ki so kašasti ali tekoči, in povečano pogostost odvajanja blata. Pred iztrebljanji se lahko pojavijo trebušni krči.

Ob težjih okužbah se bolezen navadno začne s splošnim slabim počutjem, z glavobolom, bolečinami v mišicah, s povišano temperaturo in z bruhanjem. Driska in krči v trebuhu lahko sledijo po nekaj urah. Trebuh je napet, občutljiv, boleč, včasih je slišno glasno pretakanje v črevesju. Sprva je blato kašasto, neprebavljeno, nato tekoče, penasto, včasih s primesmi sluzi ali krvi. Izloča se več plinov. Bruhanje večinoma preneha po šestih do dvanajstih urah, driska pa v naslednjih dneh postopoma izzveni, redkokdaj traja več kot en teden. Barva blata navadno nima posebnega pomena, nekatere bakterije pa povzročajo značilen vonj blata. Drisko pri otrocih pogosto spremlja izsušitev ali dehidracija.

Ukrepi

Pri driski moramo nadomeščati tekočino in elektrolite, prilagoditi prehrano in lajšati neprijetne simptome. Le izjemoma je primerno zdravljenje z antibiotiki, o čemer presodi zdravnik.

Bistvo zdravljenja črevesnih okužb je nadomeščanje vode in soli, da preprečimo dehidracijo. Za to uporabljamo raztopino oralne rehidracijske soli (ORS) ali v težjih primerih intravenozne infuzije. Otroci mnogokrat odklanjajo raztopine ORS. Takrat jim ponudimo vodo ali čaj, elektrolite pa nadomestimo s soljo v hrani (zelenjavne juhe, slano pecivo, naribana porjavela jabolka, banane). Če tudi to odklanjajo, je nevarno, da pride do hudega elektrolitskega neravnovesja, zaradi katerega je potrebno bolnišnično zdravljenje in infuzija primernih tekočin.

Obisk pri zdravniku je nujen, če otrok odvaja obilno tekoče, sluzasto ali krvavo blato, če je ob driski prizadet, neješč in če zavrača pitje tekočine. Še posebej to velja za mlajše otroke, saj pri njih mnogo hitreje pride do dehidracije.

Vnetje oči

Vnetje oči povzročajo virusi in bakterije, pordele oči pa so lahko tudi posledica alergičnega vnetja, poškodbe ali zunanjih dejavnikov (veter, mraz, močna svetloba, prah, dim).

Oči so pogosto vnete ob prehladih, lahko pa vnetje oči poteka brez drugih prehladnih znakov. Oči so pordele, se solzijo, ob bakterijskih vnetjih se pojavi gnojni izcedek, otrokove trepalnice pa so lahko zaradi izcedka zlepljene skupaj.

Ukrepi

Vnete oči spiramo s sterilno fiziološko raztopino. Če je vnetje zelo hudo ali se med boleznijo začne slabšati, če je prisoten gnojni izcedek ali so oči z njim kakor zalepljene in predel okoli njih močno zatekel, je potreben pregled pri zdravniku.

Vnetje oči je zelo nalezljivo. Ubranimo se ga lahko z dosledno higieno rok, na ta način pa tudi preprečimo, da bi se okužba prenašala naprej. Pomembno je tudi, da otrokovih oči nikoli ne brišemo z robčkom, s katerim smo mu prej brisali nos.

Vnetje ušes

Vnetje ušes spožijo različni povzročitelji, virusni ali bakterijski. Znaki, ki ob prehladnem obolenju lahko kažejo tudi na vnetje ušes so: povišana temperatura, nespečnost, jokavost, zaspanost, slabši sluh, prijemanje za uho (kar morda kaže na bolečino v ušesu), izcedek iz ušesa. Vnetje se rado ponavlja, še posebej pri otrocih, ki so prvo vnetje ušes dobili pred 6. mesecem starosti, pri otrocih, ki niso bili dojeni, pri otrocih, ki so v vrtcih, pri otrocih kadilcev, pri otrocih z anatomskimi spremembami ušes, pri otrocih, ki niso cepljeni proti pnevmokoknim okužbam, ter pri otrocih, ki pijejo po steklenički leže.

Ukrepi

Velika večina vnetij ušes je povzročena z virusi in antibiotično zdravljenje ni potrebno. Večji otroci naj pravilno izpihujejo sluz iz nosu, manjšim otrokom čistimo nos s fiziološko raztopino. Priporočljivo je dajanje kapljic, ki zmanjšajo oteklino nosne sluznice. Ob bolečinah damo otroku sredstvo za zbijanje vročine (ne glede na to, kolikšna je temperatura), ki bo olajšalo bolečino. Če pri otroku po dveh dneh ni izboljšanja ali če opazimo gnojni izcedek iz ušesa, obiščemo zdravnika.

Prehlad

Virusno vnetje zgornjih dihal imenujemo prehlad. Njegovi najpogostejši povzročitelji so virusi. Gre za najpogostejšo bolezen otrok in odraslih, za okužbo pa smo dovzetnejši v hladnih mesecih leta.

Glavni znaki prehlada so: tekoč izcedek iz nosu, kihanje, praskajoče bolečine v žrelu, suh kašelj. Ob tem je otrokova temperatura največkrat normalna, lahko pa tudi povišana, a običajno ne preko 38,5 °C. Prehlad traja 1–2 tedna, mine spontano in zdravljenje ni potrebno, razen v redkih primerih, ko pride do zapletov, kot sta vnetje ušes ali vnetje obnosnih votlin ali izsušitev.

Ukrepi

Če je dojenček prehlajen, pa kljub temu še dobro razpoložen, ima temperaturo manj kot 38 ⁰C, dobro pije in se odziva kot običajno, obisk pri zdravniku še ni potreben. Ponudimo mu dovolj tekočine. Če ga pri pitju ovira izcedek iz nosu, mu nežno očistimo nos s fiziološko raztopino. Kapnemo eno ali dve kapljici v eno nosnico, počakamo, da kihne ali da sluz steče po grlu in nato postopek ponovimo na drugi strani. Če je sluz zelo gosta, jo lahko nežno posesamo s pomočjo aspiratorja. Previdni moramo biti, da z aspiratorjem ali premočnim podtlakom ne poškodujemo sluznice in s tem še dodatno ne poslabšamo otekanja sluznice in izločanja sluzi.

Otroka peljemo k zdravniku, če ima znake zapletov ali sekundarne bakterijske okužbe po virozi: če se otrokovo počutje slabša, če kašelj postane bolj intenziven, če ga močno boli uho ali ima kakšne druge bolečine, če se pojavijo novi bolezenski znaki, kot so bruhanje, nenavadni izpuščaji ali če temperatura po treh dneh ne začne upadati. 

Izpuščaji

Vzroki za izpuščaje so različni. Izpuščaji lahko se pojavijo kot posledica draženja kože, pikov, lahko so tudi znak preobčutljivosti na določeno hrano, alergije ali pa katere od nalezljivih bolezni.

Če izpuščaji trajajo dlje časa ali se pojavijo tudi druge težave, bo potreben obisk pri zdravniku, še posebno, če se pojavi visoka temperatura.

Dojenčka je potrebno pripeljati k zdravniku na pregled, če ima katerega od naslednjih znakov:

  • če neutolažljivo joče, več kot običajno, posebno, če joče z visokim glasom oziroma če je zaradi pogostega joka izmučen in le še stoka;
  • če odklanja hranjenje več kot šest ur podnevi;
  • če je pretirano zaspan, ga težko zbudite in je tudi potem, ko je zbujen, apatičen ali nezainteresiran za okolico ali pa je zelo razdražljiv in jokav;
  • če pospešeno ali zelo plitvo diha, se mu pri dihanju širijo nosna krila, ugrezajo medrebrni prostori in kotanja nad in pod prsnico;
  • če stoka;
  • če ima povišano temperaturo (odvisno tudi od splošnega počutja in drugih bolezenskih znakov): pri zdravniku se zglasite, če ima novorojenček ali dojenček, mlajši od treh mesecev, povišano temperaturo, ali če ima dojenček, mlajši od šestih mesecev, temperaturo nad 39°C, oziroma, če ima otrok katere koli starosti temperaturo nad 40°C ;
  • če ima izbočeno ali udrto veliko mečavo;
  • če ima spremenjeno barvo kože (izrazita bledica, modrikasta koža in sluznice ali močno pordela koža);
  • če ima pikčaste krvavitve po koži ali druge nenavadne izpuščaje;
  • če močno bruha ali če bruha v loku;
  • če odvaja obilno tekoče, sluzasto ali krvavo blato.

V naštetih primerih je treba otroka čim prej peljati k zdravniku. Ne izgubljajte časa s telefoniranjem, naročanje v nujnih primerih ni potrebno. Ob prihodu v ambulanto sestro seznanite z otrokovim težkim stanjem.

Če je otrok življenjsko ogrožen, pokličite nujno medicinsko pomoč na telefonsko številko 112, kjer boste dobili navodila, kako ravnati v času do prihoda urgentne ekipe.

Kako okrepimo obrambne sposobnosti otroka in ga zaščitimo pred okužbami?

Otroka poskušamo čim manj izpostavljati potencialnim virom okužbe, kar težko, če je otrok v vrtcu. Lahko pa veliko storimo za zaščito dojenčka v prvem letu življenja. Najpogostejši vir virusov v domačem okolju so starejši otroci, ki obiskujejo vrtec, zato je bolje, da, vsaj v dojenčkovih prvih mesecih, tudi sorojenci ne obiskujejo vrtca. Bolni (tudi le prehlajeni) otroci in odrasli naj ne obiskujejo družin, ki imajo dojenčka (po potrebi na to opozorimo sorodnike in prijatelje). Z dojenčkom in majhnim otrokom ne zahajamo v prostore, kjer se zadržuje veliko ljudi, posebno ne pozimi in spomladi, ko so okužbe z virusi najpogostejše.

Pogosto umivamo roke, svoje in otrokove. Uporabljamo robčke za enkratno uporabo. Že majhne otroke učimo, da kašljajo v rokav (v predelu komolca).

Obolevanje je seveda v veliki meri odvisno od imunskega sistema, ki pa lahko dobro deluje le, če otroci s hrano dobijo vse potrebne snovi: otroci, mlajši od šestih mesecev z maminim mlekom (ali s prilagojenim mlečnim pripravkom, če dojenje ni mogoče), večji otroci pa z uravnoteženo mešano  prehrano, ki vsebuje veliko svežega sadja in zelenjave. Otroci potrebujejo tudi dovolj počitka.

Delovanje imunskega sistema je zelo odvisno tudi od psihičnega počutja. Otroci, ki živijo v stresnem družinskem ozračju, ki ga zaznamujejo nasilje v družini, huda nesoglasja med staršema ipd., obolevajo pogosteje.

Avtorici: Lucija Gobov, dr. med., spec. pediatrije in dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, spec. rehab. med.