Dojenje po carskem rezu

Delež carskih rezov se je v zadnjih 30 letih po vsem svetu povečeval, številne razvite države poročajo o deležu carskega reza nad 25%. Čeprav v zadnjih letih v Sloveniji ne beležimo več tako strmega trenda naraščanja deleža carskih rezov, je na ta način pri nas še vedno rojen več kot vsak peti otrok. Pogostost dojenja je po carskem rezu nižja od tiste po vaginalnem porodu, k odločitvam o hranjenju dojenčkov po carskem rezu pa najverjetneje prispevajo številni dejavniki, ki s samim dojenjem niso neposredno povezani. Slovenski podatki za leto 2015 kažejo, da je bilo ob odpustu iz porodnišnice polno dojenih 76,4 % otrok, rojenih vaginalno, in le 61,9 % otrok, rojenih s carskim rezom.

Carski rez sam po sebi velja za bolj zahteven način poroda, z odločitvijo za carski rez porodnica postane kirurška pacientka z več tveganji in težavami, zato je poporodno obdobje za žensko oteženo. Vse to vpliva na okrevanje matere in na prilagajanje novorojenčka na zunajmaternično življenje, na vzpostavljanje laktacije in dojenja ter na navezovanje z otrokom. Pri carskem rezu je prvi kožni stik otroka z materjo običajno odložen, otročnica pa se pogosto sooča z bolečino, utrujenostjo, stresom ali celo travmo, zato obstaja večja verjetnost, da bo novorojenček v času materinega okrevanja hranjen z mlečnimi nadomestki. Po carskem rezu sta mati in novorojenček pogosto ločena, pri porodnici pa je večkrat otežena gibljivost zaradi bolečin v predelu operativne rane, zaradi uporabljenih učinkovin pri operaciji pa se lahko počuti slabo. Kadar je carski rez načrtovan, se nosečnica nanj lahko bolje psihično in fizično pripravi, zato se po njem uspešneje sooča s pridruženimi težavami.

Če se porodnica odloči, da bo po carskem rezu dojila, ji mora to biti omogočeno, saj sam način poroda ne vpliva bistveno na tvorbo ali sestavo mleka. Matere po carskem rezu lahko dojijo enako uspešno kot matere, ki so rodile vaginalno, zato jih je potrebno motivirati in spodbujati. Njihova pozornost zaradi okrevanja po posegu namreč še ne more biti popolnoma usmerjena na novorojenčka, v vzpostavljanje dojenja in navezovanje pa mora takšna otročnica običajno vložiti več truda kot pri vaginalnem porodu. Kajti v času, ko je vaginalno rojen otrok (običajno je to v prvi uri po porodu) že na materinih prsih in je najbolj občutljiv in odziven, je otrok, rojen s carskim rezom, pogosto ločen od matere. Ločitev matere in otroka po carskem rezu je zaradi različnih pregledov in postopkov sicer kratka, vendar zelo vpliva na sproščanje hormonov pri materi in pri otroku. Otrok namreč po carskem rezu ni deležen takšne količine hormonov kot pri vaginalnem porodu, ki bi mu omogočili budnost, pozornost za dojenje in spoznavanje matere. Zaradi tega je lahko oteženo tudi kasnejše vzpostavljanje prvega stika in dojenja. Ugotovljeno je, da dojenčki, ki so ločeni od svoje matere, jočejo več. Vez »mati–otrok« je namreč ena najmočnejših človeških vezi, saj je zgodnja rast in življenje otroka potekalo v materinem telesu in po porodu je bilo njegovo preživetje v preteklosti (in je v precejšnji meri še vedno) odvisno od matere in od njenega stanja.

Svetovna zdravstvena organizacija in številne druge strokovne organizacije priporočajo kožni stik matere in novorojenčka takoj po vaginalnem rojstvu in takoj, ko je mati po carskem rezu budna in odzivna. Stik s kožo na kožo lahko opredelimo kot polaganje golega dojenčka na gole prsi matere. Številne študije dokazujejo, da se s takojšnjim oziroma zgodnjim stikom kože na kožo vzdržuje stabilna temperatura novorojenčkov in zmanjša njihov stres, zmanjša pa se tudi materina bolečina in tesnoba, zato je večja fiziološka stabilnost matere. Večje čustvene dobrobiti matere in novorojenčka vplivajo tudi na lažjo oziroma kakovostnejšo komunikacijo med starši in novorojenčki. Posledično se zmanjša čas do prvega podoja, poveča se pogostost uspešnega dojenja in zmanjša dohranjevanje z umetnim mlekom v porodnišnicah, poveča se navezanost mati-otrok in zadovoljstvo mater ter njihovih partnerjev. Babice, porodničarje in medicinske sestre se zato vzpodbuja k pomoči pri vzpostavljanju prvega stika, torej takojšnjega navezovanja matere in otroka in dojenja takoj po porodu, pa četudi to za osebje pomeni odložitev nenujnih rutinskih postopkov.

Zmožnost ženske, da si otroka po carskem rezu položi na prsi, je poleg naklonjenosti operacijskega osebja v veliki meri odvisna od vrste anestezije, ki je je bila deležna. Za carski rez bi z vidika navezovanja in dojenja bila najprimernejša področna anestezija (epiduralna ali spinalna), saj je med posegom mati budna in ima tako možnost biti prisotna pri porodu svojega otroka. Ženske, ki dobijo področno anestezijo, se običajno počutijo dobro in lahko pričnejo dojiti takoj, v primerih splošne anestezije pa lahko porodnica doji šele, ko se zbudi. Tudi med bivanjem v porodnišnici po carskem rezu matere praviloma prejemajo takšne vrste zdravil za lajšanje bolečin, ki so združljiva z dojenjem. Mati naj bi zato po porodu dojila takoj, ko je zmožna prijeti in držati svojega otroka. Številne študije kažejo, da je mogoče kožni stik matere in novorojenčka po nezapletenem carskem rezu zagotoviti varno že v operacijski dvorani s preprostimi postopkovnimi spremembami, seveda ob osveščenosti in sodelovanju medicinskega osebja ter mater in njihovih partnerjev. Omogočanje kožnega stika matere in novorojenčka je torej preprost, na pacienta osredotočen pristop, ki materam pomaga normalizirati porodno izkušnjo tudi po operaciji, dolgoročno pozitivno vpliva na vez mati-otrok, zmanjša materin in otrokov stres ter podpira dojenje.

Avtorica: Irena Krotec, dr.med., spec. javnega zdravja