Posegi in postopki pred ali med porodom

Glede želja, pričakovanj, pomislekov in strahov v zvezi s porodom se posvetujte z babico ali zdravnikom, ki bosta skrbela za vas v porodnišnici in/ali v porodni sobi. Najpomembnejša skrb osebja, ki skrbi za potek poroda, je zdravje porodnice in ploda. Zato se občasno želje in pričakovanja glede poroda lahko nekoliko spremenijo zaradi koristi matere, ploda ali obeh. Z zaupanjem in komunikacijo lahko rešimo veliko dvomov, strahov in zadržkov. Zato ob morebitnih nejasnostih ali vprašanjih ne omahujte in se o strahovih, željah ali pomislekih čim prej pogovorite z osebjem, ki je prisotno ob vašem porodu.

V nadaljevanju si lahko preberete opise najpogostejših posegov ali postopkov ob porodu v porodnišnici.

Vstavitev venskega kanala (stalni znotrajžilni dostop preko kanile)

Da bi v času poroda zagotovili optimalen dostop do krvnih žil porodnice, ki jih potrebujemo za dajanje zdravil ali tekočin med in po porodu, porodnici po potrebi v času poroda ali po porodu vstavimo vensko kanilo. S tem se izognemu tudi pogostejšemu zbadanju porodnice za različne postopke. Kanal je plastičen, brez ostrih robov in kljub legi znotraj same žile dovoljuje gibanje z okončino, v kateri je kanal nastavljen. S takšnim venskim dostopom lahko v primeru nujnih stanj hitreje in bolj ustrezno ukrepamo, dajemo zdravila ali tekočine.

Britje presredka

Ob morebitnih poškodbah presredka ali prerezu presredka (epiziotomiji) je kirurška oskrba rane mnogo lažja, če oskrbe rane ali poškodbe presredka ne ovirajo sramne dlake presredka. Enako velja za celjenje rane, ki ga lahko otežujejo dlake, ki vraščajo v rano ali bakterije. Ob poraščenem presredku namreč težje zagotovimo sterilno operativno polje, težja pa je tudi nega in čiščenje rane v času celjenja. Ker je britje že poškodovane kože presredka zelo težavno, ponudimo britje ob pripravi pred porodno sobo. Britje ob sprejemu v porodno sobo nosečnica lahko odkloni.

Klistir

Klistir je metoda čiščenja končnega dela debelega črevesja in danke s pomočjo mlačne vode. Polno črevo lahko ovira spuščanje vodilnega plodovega dela v drugi porodni dobi, saj zožuje porodni kanal. Nehoteno odvajanje blata med porodom lahko v zadrego spravi tudi porodnico samo, zato lahko zadrževanje blata podaljša iztis ploda. Po drugi strani pa prazno črevo in topla voda po naravni poti pospešita potek poroda in pogostnost popadkov. Klistir nosečnica lahko odkloni, še posebej, če je v času pričetka poroda večkrat odvajala blato.

Antibiotična terapija ob porodu zaradi prisotnosti streptokoka skupine B pri porodnici

V času aktivnega poroda mora porodnica, ki je ugotovljena nosilka streptokoka skupine B, prejeti antibiotik v obliki infuzije. Antibiotik mora porodnica prejeti pred predrtjem jajčnih ovojev ali čim prej po njegovem spontanem predrtju, prejema pa ga le v času aktivnega poroda do iztisa ploda in je namenjen preprečevanju posledic zgodnje okužbe novorojenca s streptokokom skupine B. Največkrat se za takšno preventivno dajanje uporablja penicilin, v primeru alergije nanj pa ustrezen drug antibiotik.

Ocenjevanje stanja ploda

Plodovo stanje lahko ocenjujemo z uporabo kardiotokograma (CTG). Pri tej metodi beležimo srčni utrip matere in ploda s pomočjo ultrazvočnega tipala preko trebušne stene ter popadke s posredno metodo ocenjevanja premikanja trebušne stene. Metoda lahko loči med plodom, ki je v dobri fizični kondiciji, ter plodom, ki se v maternici ne počuti dobro. CTG lahko uporabljamo ves čas poroda ali samo občasno v rednih časovnih intervalih ali v določenih situacijah. Da lahko porod ustrezno načrtujemo, je nujno potrebno, da ustrezno ocenimo stanje matere in ploda ter potek poroda prilagodimo enemu, drugemu ali obema. Metoda je neinvazivna in neškodljiva za plod in porodnico.

Če pri spremljanju plodovih srčnih utripov prek trebušne stene prihaja (zaradi spreminjanja lege matere ali ploda, debeline trebušne stene ali njene slabe prevodnosti za signale) do slabih zaznav ali zapisov, uporabimo metodo neposrednega merjenja plodovih srčnih utripov. Pri tej metodi uporabljamo elektrode, ki jih ob vaginalnem pregledu s posebnim vodilom pritrdimo na kožo vodilnega plodovega dela (glava, ritka). Pogoj za uporabo te metode so prekinjeni plodovi jajčni ovoji, deluje pa na način elektrokardiograma (EKG), kjer merimo neposredne električne potenciale srčnega krčenja pri plodu. Ta metoda je v večini primerov popolnoma varna, odsvetuje se le v primerih, kjer bi poškodba plodove kože lahko povečala možnost prenosa okužbe s matere na plod (npr. pri aktivni okužbi matere s hepatitisom ali HIV ter pri aktivni okužbi s herpes virusom v genitalnem predelu). Ta način se med porodom vedno uporablja za ocenjevanje stanja vodilnega ploda pri vaginalnem porodu dvojčkov.

Sproženje poroda

Vsi si želimo, da bi porod potekal takrat, ko je to za otroka najbolj ugodno. To je, ko so njegovi organi že zreli in sposobni za zunajmaternično življenje, posteljica pa še v tako dobrem stanju, da bo lahko zdržala tudi napore poroda in otroka med porodom ne bo prizadelo pomanjkanje kisika ali drugih snovi. Seveda bi bilo najlepše, če bi se to zgodilo okoli predvidenega dneva poroda (PDP), ko je mati na porod pripravljena. Popadki naj bi se začeli spontano in porod naj bi potekal spontano. Toda žal velikokrat ni tako. Zato pri zdravi nosečnici, kjer je nosečnost potekala brez zapletov, porod navadno sprožimo med 7. in 12. dnem po PDP. Pri nosečnici s kronično boleznijo ali kadar to zahteva stanje ploda, porod lahko sprožimo tudi prej; navadno med 37. in 40. tednom nosečnosti.

Porod lahko sprožimo na tri načine:

• Ob zrelem materničnem ustju s predrtjem plodovih jajčnih ovojev. Ob prekinitvi plodovih jajčnih ovojev pride do sprožanja snovi, predvsem prostaglandinov, ki vplivajo na potek poroda in ga sprožijo ali pospešijo.
• Ob nezrelem materničnem ustju s pomočjo balonskih katetrov ali higroskopičnih vstavkov, ki jih preko nožnice vstavimo v maternični vrat in ki s pritiskom na okoliško tkivo povzročijo raztegovanje tkiva in sproščanje snovi, predvsem prostaglandinov, ki pospešijo zorenje materničnega vratu.
• Ob nezrelem materničnem ustju z aplikacijo prostaglandina obliki vaginalnih tablet, gela, vaginalnih depojskih aplikatorjev, peroralnih tablet ali v obliki infuzije. Dodajanje prostaglandinov pospeši dozorevanje materničnega vratu, ki je ključno za začetek aktivnega poroda, ko je maternično ustje odprto 3-4 cm in so prisotni redni, močni popadki. Dozorevanje materničnega vratu s pomočjo dodajanja prostaglandinov traja pri nosečnicah različno dolgo in ga izvajamo največ 48 ur.

Zrelost materničnega vratu ocenimo z vaginalnim pregledom. Navadno je maternično ustje »zrelo«, ko je dilatirano vsaj 3‒4 cm, na otip mehko in centrirano v osi porodne poti.

Sproženje ali pospeševanje poroda z uporabo oksitocina

Oksitocin je hormon, ki preko receptorjev deluje na mišične celice maternice in na celice v izvodilih dojk. Koncentracija receptorjev v mišičnem tkivu maternice (miometriju) je v zadnjih štirih tednih nosečnosti 12-krat večja kot na začetku drugega trimesečja in se tik pred porodom še dvakrat poveča. Na ta način njegovo sproščanje vpliva na nastanek, pogostnost in dolžino popadkov.

Oksitocin se v telo vnaša na različne načine. Od preproste infuzije, ki temelji na prostem padu in se hitrost infuzije uravnava ročno, do elektronsko nadzorovanih infuzijskih sistemov. Odmerek oksitocina se uravnava glede na jakost krčenja maternice. V Sloveniji se najbolj uporabljajo elektronsko uravnavani infuzijski sistemi.

Občutek za bolečino je pri uporabi oksitocina pri nekaterih ženskah močnejši predvsem na račun hitrejšega stopnjevanja jakosti krčev. Telo namreč pri zaznavi bolečine potrebuje določen čas, da se »privadi« na določeno intenziteto dražljaja. Če se le-ta stopnjuje hitreje, je zato občutek toliko bolj intenziven.

Sprožanje poroda z oksitocinom uporabljamo ob zrelem materničnem ustju skupaj s predrtjem plodovih ovojev. Sočasna uporaba obeh metod izboljša uspešnost sprožanja poroda. Pospeševanje poroda z oksitocinom uporabljamo v primeru prepočasnega napredka poroda ali potrebe po skrajšanju poteka poroda zaradi slabšega stanja matere, ploda ali obeh.

O morebitni uporabi oksitocina se boste vedno pogovorili z odgovorno babico in/ali porodničarjem, ki vam bosta razložila razloge za njegovo uporabo. Največja nevarnosti uporabe oksitocina so premočni krči / popadki maternice, do česar sicer redko pride, zato je intenziven nadzor porodnice in ploda s CTGjem in s strani babice, ves čas potreben.

Umetno predrtje plodovih ovojev ali plodovega mehurja (amniotomija)

Za sprožitev poroda se najpogosteje uporablja amniotomija, to je predrtje plodovih ovojev z ustreznim instrumentom. Največkrat se uporablja plastična palčka z manjšim zavihkom na koncu, s katero povečamo površinsko napetost na plodovih ovojih, ki nato počijo. Instrumenti so narejeni tako da ne poškodujejo tkiva vagine ali ploda. Amniotomijo izvedemo med vaginalnim pregledom in sicer tako da med prsti uvedemo plastični instrument, nato z drgnjenjem po plodovih ovojih povzročimo njihov razpok ter odtekanje plodovnice. Poseg je praviloma neboleč tako za porodnico kot za plod. Z amniotomijo lahko tudi bolj natančno ocenimo stanje ploda glede na obarvanost plodovnice.

Epiziotomija

Epiziotomija ali prerez presredka je poseg, pri katerem ob porodu prerežemo presredek v stran, da bi povečali izhod iz porodne poti, olajšali porod ploda in preprečili nekontrolirane poškodbe porodne poti. Nekontrolirane poškodbe presredka, predvsem tiste, ki vključujejo poškodbo zadnjika, imajo za žensko lahko številne dolgotrajne zdravstvene posledice in težave, tudi invalidnost (nezmožnost zadrževanja blata in/ali vetrov). Epiziotomijo naredimo tik pred prehodom plodove glavice čez vaginalno ustje, ko so tkiva močno napeta in najmanj občutljiva. Samo v tem trenutku lahko babica presodi ali je epiziotomija potrebna in kolikšna naj bo. Večina žensk prereza presredka v tem trenutku ne čuti ali opazi.

Preventivne epiziotomije se izvajajo le pri operativnem dokončanju vaginalnega poroda s predhodnim omrtvičenjem mesta presredka, kjer naredimo epiziotomijo. O možnosti epiziotomije in razlogih zanjo se babica, porodničar in porodnica pogovorita v času poroda, saj v trenutku, ko je poseg potreben, ni časa za razlago.

Epiziotomijo zašijemo v lokalni anesteziji s šivom, ki razpade sam skladno s celjenjem rane (resorbilnim šivom).

Vodenje poroda pri medenični vstavi ploda

Do iztisa ploda poteka porod enako kot pri porodu v glavični vstavi. Ob prehodu ploda iz porodnega kanala pri medenični vstavi ploda porodničar s posebnimi prijemi in manevri vodi plod v porod celotnega telesa z glavo vred. Ob upoštevanju vseh priporočil za rojevanje ploda v medenični vstavi je porod ploda v medenični vstavi ob izkušeni ekipi enako varen kot porod v glavični vstavi. Velikokrat se izhod iz porodne poti razširi z epiziotomijo zaradi preprečevanja poškodb presredka in zagotavljanja prostora za izvajanje ustreznih prijemov ploda ob porodu.

Vodenje poroda pri distociji ramen ploda

Pri distociji ramen, kjer so ramena in telo ploda bistveno širši in večji od glavice, pride do zastoja poroda ob iztisu ploda. Tako se iz porodne poti porodi le glavica ne pa tudi ostalo telo in okončine ploda. Zato so potrebni posebni prijemi, ki jih izvede izkušen porodničar, s katerimi se porodijo ramena ploda ter ostalo telo. Distocija ramen ni predvidljivo stanje in ga lahko ugotovimo šele med samim porodom. Ker je to za plod zelo ogrožujoče stanje, ki zahteva takojšnje ukrepanje zaradi preprečevanja dolgotrajnih posledic pri plodu (hipoksija), so ukrepi navadno zelo hitri brez daljšega predhodnega posveta s porodnico in njenim partnerjem. V zelo redkih primerih ob izvajanju manevrov za porod ploda lahko pride do poškodbe ključnice pri plodu in/ali do poškodbe porodne poti.

pH-metrija

S CTG metodo (kardiotokografsko) moramo spremljati vse porode, pri katerih je možnost za zaplete velika in kjer je nevarnost fetalnega distresa večja. Končni cilj spremljanja plodove kondicije med porodom oz. iskanja morebitnega slabega plodovega stanja (fetalnega distresa) je, da pri otroku preprečimo pomanjkanje kisika v tkivih in organih (asfiksijo), zaradi katerega sicer nastanejo trajne poškodbe pri novorojencu.

V dobi, ko lahko neprekinjeno spremljamo plodovo srčno frekvenco s kardiotokografijo, ni več indikacije za spremljanje plodovega stanja z rednim večkratnim odvzemom krvi z vodilnega plodovega dela in s pH-metrijo kot nekoč pri zgolj občasnem poslušanju plodovih srčnih utripov. pH-metrija je potrebna le takrat, kadar kardiotokografski izvidi nakazujejo pomanjkanje kisika pri plodu in predvidevamo trajanje poroda več kot 20-30 minut.

Pri pH-metriji moramo pridobiti majhno kapljico krvi z vodilnega plodovega dela (skalp ali zadnjica), ki zadostuje za analizo plodove krvi in oceno trenutnega stanja ploda. Kapljico krvi pridobimo med vaginalnim pregledom v žlicah (spekulih) tako, da vrežemo majhno ranico na kožo vodilnega plodovega dela in jo nato analiziramo v posebnem aparatu.

Pri vrezu v kožo skalpa oz. zadnjico otroka lahko pride do večje krvavitve ploda zato se za poseg odločamo vedno le takrat, ko njegova dobrobit preseže nevarnost krvavitve. O posegu in njegovih razlogih zanj vas bo seznanil porodničar, ki bo odgovoren za vaš porod.

Jemanje krvi iz popkovnice po porodu

Po porodu jemljemo kri iz popkovnične arterije in vene, saj predstavlja ta kri stanje pH v otrokovem krvnem obtoku in preskrbljenost njegovih tkiv in organov s kisikom. Vrednost potrebujemo za oceno stanja novorojenca po porodu. Postopek je popolnoma nenevaren in neboleč za novorojenca in porodnico, saj se izvede po prenehanju utripanja iz žil popkovnice, ki ostane na posteljici. Odvzem krvi se lahko izvede tudi za opravljanje določenih preiskav v zvezi z novorojencem. Tako lahko odvzamemo kri za genetske analize, preverjenje okužb novorojenca (npr. Toksoplazma), določanje nivoja protiteles v krvi, analizo hemograma, določanja nivoja določenih zdravil ali drugih snovi v novorojenčkovi krvi.

Zadržana posteljica in zadržani deli posteljice

Posteljica in zadržani deli posteljice preprečujejo, da bi se maternica pravilno krčila in s tem zaustavljala krvavitev iz ležišča posteljice, kjer je bila priraščena v maternično sluznico. V primerih, ko je postopek odstranitve posteljice ali delov posteljice potreben, to storimo v narkozi (splošni anesteziji) z ročnim luščenjem posteljice ali odstranitvijo delcev posteljice in plodovih ovojev. Če krvavitev ni premočna, vam bo odgovorni porodničar postopek razložil in povedal, zakaj se je zanj odločil. Pogosto je krvavitev ob zadržani posteljici ali delu posteljice zelo intenzivna in življenje ogrožujoča, zato so priprave in izvedba posega lahko zelo hitre, brez podrobnejšega pogovora z porodnico in njenim spremljevalcem.

Poporodna krvavitev

Zgodnja poporodna krvavitev je vsaka krvavitev iz porodne poti, ki preseže 500 ml v prvih 24 urah po vaginalnem porodu. Do večine krvavitev pride med porajanjem posteljice ali takoj za tem. Poporodna krvavitev je še vedno eden od glavnih vzrokov umrljivosti mater ob ali po porodu. Zgodnjo poporodno krvavitev preprečujemo z naslednjimi ukrepi:

• preventivnim dajanjem zdravila za krčenje maternice (uterotonika) ob rojstvu ramen ploda
• Z rojstvom posteljice in pregledom le-te
• z odstranitvijo morebitnih zaostalih delov posteljice ali celotne posteljice iz maternične votline
• z dodajanjem uterotonikov in podporo krčenju maternice
• s kirurško oskrbo poškodb porodne poti

Ker se poporodna krvavitev navadno pojavi nenadoma in brez predhodnih znakov, je potrebno čim hitrejše ukrepanje, ki ne dovoljuje daljših razlag o samem postopku porodnici in njenemu spremljevalcu. Z zmanjševanjem poporodne krvavitve poskušamo zmanjšati obolevnost in umrljivost porodnic, saj je končni zaplet poporodne krvavitve lahko tudi operativna ostranitev maternice ali celo smrt porodnice. 

Operativno dokončanje poroda

Operativnega dokončanja poroda se običajno poslužujemo pri dolgotrajnih porodih, kjer se maternično ustje ob rednih popadkih ne odpira približno 1cm/uro in se temu primerno ne spušča vodilni plodov del po porodni poti, pri tem pa narašča možnost pomanjkanja kisika pri plodu. Operativno dokončanje poroda s seboj prinaša tudi možnost morebitnih poškodb matere ali otroka ob posegu.

Vzroki za nenormalen – podaljšan porod so:

• nezadostno krčenje telesa maternice ali slabost popadkov,
• odpor materničnega vratu na širjenje in mehčanje – distocija materničnega vratu,
• kefalopelvini disproporc – plod je prevelik ali se je nepravilno vstavil v porodno pot ter je zaradi tega ne more v celoti preiti.

V primeru zastoja poroda ali ko moramo porod hitro zaključiti, porod dokončamo z ustreznim operativnim postopkom.

Pri tem lahko uporabimo :

• nujni carski rez,
• vakuumsko ekstrakcijo ploda za glavico,
• kleščni porod ali forceps (tega v Sloveniji skoraj ne uporabljamo več).

Vakuumska ekstrakcija ploda za glavico

Če je plod prešel najožji del porodne poti, ki leži približno na sredini medenice, potem porod navadno dokončamo z vakuumsko ekstrakcijo ploda za glavico. Postopek se izvede ob popolnoma odprtem materničnem ustju. Na plodovo glavico ob vaginalnem pregledu namestimo plastično ali gumijasto kapico, pod katero s pomočjo ročne ali električne črpalke ustvarimo podtlak. Ob popadku nato z vlekom glavice v smeri porodne poti izvlečemo plodovo glavico. Vlek lahko izvedemo v nekaj popadkih. Po rojstvu glavice se kapica odstrani in nadaljuje s porodom. Zaradi podtlaka v kapici se pri plodu lahko pojavi prehodna oteklina glavice. Le redko pride do krvavitve v podkožje skalpa (kefalhematoma), ki potrebuje dalj časa za svoje izginotje, ne pušča pa trajnih posledic pri plodu. Ob vakuumski ekstrakciji si porodno pot mnogokrat razširimo z epiziotomijo. Kleščnega poroda pa v Sloveniji skoraj ne uporabljamo več.

Če je prišlo do zastoja poroda in plod še ni prešel najožjega dela porodne poti ali če zapleti ob porodu zahtevajo takojšnje dokončanje poroda, potem porod dokončamo s carskim rezom.

Carski rez

Carski rez je porod preko trebušne stene, kjer plod porodimo skozi navadno vodoraven rez v trebušni steni nad sramno kostjo in vodoraven rez v spodnjem delu stene maternice. Opravimo ga v splošni ali področni anesteziji s prečnim rezom v spodnjem delu trebuha.

V mnogih primerih carski rez zviša tveganje za obolevnost in umrljivost pri materi, plodu in/ali obeh, zato ga izvajamo samo ob trdnih razlogih zanj (indikacijah). Razlogi za carski rez so različni. V glavnem jih lahko delimo na tiste s strani ploda, s strani matere in tiste, ki so v interesu matere in ploda. Večina carskih rezov je narejenih zaradi ploda, le nekaj izključno zaradi matere in nekaj več zaradi dobrobiti obeh, matere in otroka.

Obstajajo štirje najpogostejši vzroki za carski rez: nenapredovanje poroda (distocija), dokazano slabo stanje ploda (fetalni distres), nepravilna vstava ploda in ponovni carski rez. Seveda so možne različne kombinacije.

Carski rez vedno naredimo pri:

• Popolni predležeči posteljici
• Pri predčasnem odstopu pravilno ležeče posteljice (s fetalnim distresom in/ali prizadeto materjo)
• kefalopelvinem nesorazmerju (plod je prevelik ali se je nepravilno vstavil v porodno pot ter je zaradi tega ne more v celoti preiti)
• izpadli popkovnici (pri nepopolni razširitvi materničnega vratu)
• prečni legi ploda, ko plodovi ovoji niso več celi
• dokazanem slabem stanju ploda (fetalnem distresu) s pH metrijo (pri nepopolni razširitvi materničnega vratu)
• aktivni / sveži okužbi z genitalnim herpesom
• benignem ali malignem tumorju, ki zapira porodno pot
• grozeči materini smrti.

Ob določenih pogojih se carski rez lahko naredi tudi pri:

• predhodnem carskem rezu
• predhodnem kirurškem posegu na maternici
• nenapredovanju poroda (distociji)
• »ne glavični« vstavi ploda
• grozečem fetalnem distresu
• določenih razvojnih napakah ploda
• večplodnih nosečnostih
• določenih kroničnih obolenjih matere

Poskus vaginalnega poroda po predhodnem carskem rezu priporočamo nosečnicam, pri katerih ni novih razlogov za carski rez in ne obstajajo zadržki za poskus vaginalnega poroda. Ob tem vršimo stalen nadzor plodovega in materinega stanja v varnem okolju porodnišnice, ki izpolnjuje vse pogoje za nujno ukrepanje v primeru zapletov.

Možni zapleti po carskem rezu

Zaplete pri carskem rezu delimo na zaplete pri materi in zaplete pri novorojenčku.

Tveganje za smrt porodnice po carskem rezu je na splošno dva do štirikrat večje kot pri vaginalnih porodih. Glavni vzroki smrti, povezani s carskim rezom so: okužbe (hude okužbe celotnega telesa – sepse), krvavitve, strdki v pljučih (pljučne embolije) in zapleti v povezavi z anestezijo. Najbojpogostejši komplikaciji anestezije sta pljučnica zaradi zapletov anestezije (aspiracijska pljučnica) in zastoj srca. Tudi obolevnost mater po carskem rezu je pogostejša kot pri vaginalnem porodu. Glavni vzroki za to so okužbe, krvavitve, poškodbe sečil in zapleti s strjevanjem krvi v žilah (tromboza in pljučna embolija). Zapleti po carskem rezu lahko zahtevajo dolgo okrevanje ali pa v skrajnem primeru vodijo celo v trajno invalidnost. Ženske po carskem rezu imajo več težav z dojenjem, manj jih uspešno doji svoje novorojenčke kot po vaginalnem porodu.

Posebej pomembni so zapleti, ki se lahko zgodijo v naslednji nosečnosti zaradi predhodnega carskega reza. Na prvem mestu le-teh je tveganje za raztrganje maternice, sledijo kirurški zapleti zaradi zarastlin v trebušni votlini, pogostejše so tudi motnje posteljice, kot so vraščena posteljica, prezgodnja ločitev pravilno ležeče posteljice in predležeča posteljica. Ob porodu lahko pride tudi do raztrganja maternične stene v predelu operativne brazgotine.

Carski rez ni postopek brez možnosti poškodb pri plodu. Čeprav so poškodbe manj številne kot pri vaginalnem porodu, so sorazmerno pogoste tudi pri carskem rezu. Carski rez torej ne preprečuje poškodb ploda pri porodu. Otroci, rojeni z načrtovanim carskim rezom, imajo večkrat težave z dihanjem kot otroci, rojeni vaginalno, saj je njihova prostornina pljuč manjša, upornost dihalnih poti pa povečana. Ti otroci imajo pogosteje astmo, povečana pa je tudi pojavnost sladkorne bolezni tipa 1.

Avtorica: Vesna Fabjan Vodušek, zdravnica specialistka ginekologije in porodništva