Brez teme
  • Brez teme
  • Bela/Črna
  • Rumena/Modra
  • Črna/Bež
  • Zelena/Črna

Dragi starši in vsi, ki skrbite za otroke,

tudi za vas je situacija negotova, nekateri so soočate z mnogoterimi izzivi hkrati. Usklajevanje družinskih, šolskih in službenih obveznosti terja veliko časa in napora, še posebej v družinah z mlajšimi otroki.

Za hip se ustavite in se opomnite, da je tudi skrb zase nepogrešljiva. Brez občutka slabe vesti skušajte najti čas, da storite nekaj zase: bodisi je to telovadba, topel napitek, ki ga spijete v miru, ali si zvečer pripravite kopel. Pomembno je, da sami odkrijete, kaj je tisto, kar vas sprošča.

Biti »dovolj dober« starš v teh razmerah je dovolj. Otroci so posebej pozorni na vas, kaj počnete, kako se odzivate – tudi v stresnih situacijah. Otroku razložite, da so skrbi in neprijetna čustva povsem normalna in pričakovana v teh razmerah. Če otrok sam izrazi skrb, mu recite, da razumete, da ga skrbi in da te skrbi vplivajo tudi na to, kako se počuti. Pogovor o skrbeh je koristen in priporočljiv, vendar sta za to potrebna čas in prostor. Več o tem, kako se pogovarjati z otroki v razdelku, ki je namenjen posebej temu.

Z otrokom se lahko povežemo na različne načine. Ko poskrbimo eden za drugega, pripravljamo obroke, se igramo družabne igre, se objemamo in crkljamo. Otroke lahko vključimo v naša vsakdanja opravila, kot so npr. kuhanje, obešanje ali zlaganje perila, brisanje prahu – odvisno od starosti. Poleg opravil poskrbimo tudi za svoje telo. Telesna dejavnost prinaša koristi vsem članom družine. Če je možno, pojdite skupaj na sprehod v naravo ali telovadite doma – domačo sobo spremenite v telovadnico.

Ravno v trenutkih negotovosti in nenadnih sprememb, je pomembno, da imajo otroci občutek, da smo tu zanje in da smo jim na voljo, če in ko nas bodo potrebovali. To jim daje pogon, da tudi oni opravljajo »svoje delo« – se igrajo, učijo, raziskujejo in ustvarjajo.

Še posebej v tem obdobju, ko preživimo veliko časa doma, je pomembno, da naredite načrt, kaj boste počeli in kdaj (npr. vstajanje, čas za spanje in igranje). Otroci imajo radi predvidljivost – daje jim občutek varnosti. Načrtovane aktivnosti lahko skupaj z otroki na ustvarjalen način zapišete v tedenski urnik, ki ga obesite na vidno mesto v stanovanju. Tudi igra je pomemben del njihovega vsakdanjika.

Nadzorujte in omejite čas, ki ga otroci preživijo pred ekrani. Prekomerno preživljanje časa na telefonu ali pred računalnikom lahko zvišuje občutke tesnobe.

Starši, ki delate od doma, lahko z malce domišljije otroka popeljete na svoje delovno mesto – mu poveste, kaj počnete v službi ipd.

Pazite, da se ne ujamete v »začarani krog«. Določena vedenja lahko sprva dajejo lažen občutek pri zmanjševanju tesnobe, na dolgi rok pa jo le zvišujejo. Takšna vedenja so: neprestano in pretirano iskanje informacij glede epidemije na spletu, izogibanje (npr. otroci spet spijo pri vas namesto da bi spali sami), odmik oziroma izogibanje stikom z osebami doma ali prekinitev stikov z drugimi preko sodobne tehnologije, ujetost v razmišljanje o istih stvareh ali situacijah ali tako imenovani »daydreaming« – veliko razmišljamo, naredimo pa bolj malo«.

Pomislite, kaj je dobrega v dani situaciji. Ena izmed prednosti je ta, da lahko preživimo več časa z družino. Če nam uspe imeti pod nadzorom svojo tesnobo in zaskrbljenost, potem bomo lažje prisotni z otroki – tukaj in zdaj, s čimer lahko poglobimo naše vezi in odnose.

Poiščite zabavne načine učenja

  • šolsko snov poskusite povezati z vsakdanjim življenjem;
  • samostojna igra je lahko priložnost za učenje: kako zgraditi trdnjavo iz rjuh ali vadenje štetja pri zlaganju kock;
  • otroka spodbudite, da začne pisati dnevnik – da bo lahko zapisal vanje svoja doživljanja in dogodke v tem času;
  • skupaj napišite pismo ali razglednico starim staršem ali prijateljem.

Več o tem, kako preživeti v času negotovosti, lahko preberete v sledečem vodniku.

Na spletnem mestu Preventivna platforma so zbrani nasveti za preživljanje časa z otroki v času epidemije, ki si jih lahko prenesete in natisnete tukaj.
Lično in kratko gradivo za starše in skrbnike v času karantene je dostopno tukaj.

Pogovor z otroki o koronavirusu

Usmeritve o pogovoru najdete tukaj.

Situacije, v katerih je prisotna negotovost, lahko sprožijo tesnobo tako pri odraslih kot pri otrocih. Otroci se na takšne situacije odzivajo različno. Doživljanje strahu ali različnih čustev hkrati se lahko kaže kot pretirana razdražljivost, jeza, ter spremembe v prehranjevanju in vzorcu spanja. Otroci se lahko umikajo in zapirajo vase ali nasprotno, bolj intenzivno iščejo družbo in stik z odraslimi. Če opazite, kaj od navedenega, je verjetno, da otrok doživlja močna čustva, a jih ne zna ubesediti.

1. Pogovoru se ne izogibajte. Pokažite otroku, da ste mu na voljo in da vam lahko zaupa.

Večina otrok je za virus že slišala, zato se pogovoru o tem ne izogibajte. Pomanjkanje in prikrivanje informacij, prav tako tudi nepreverjene informacije ali informacije iz nestrokovnih virov, lahko povečajo stisko ali strah. Otroka lahko povabite v pogovor na način: »Opazila sem, da zvečer težje zaspiš. Ali te je česa strah? Te kaj skrbi? … Trenutno se vsi soočamo s spremembami, kar pa ni ravno lahko, ampak skupaj bomo zmogli … «. Bodite radovedni ter spoznajte njihove skrbi in strahove s postavljanjem odprtih vprašanj (npr. »Kakšne so tvoje skrbi glede tega?«). Pri starejših otrocih preverite, kakšne informacije imajo s strani vrstnikov, in naj bo to iztočnica za nadaljevanje pogovora.

Ko otroci izrazijo zaskrbljenost, jih podprite in pojasnite, da so negotovi časi za vse in da je povsem normalno in pričakovano, da so zaskrbljeni tudi oni. Možnost pogovora znižuje tudi neprijetna čustva. Tako otroci kot mladostniki imajo lahko težave z nadziranjem misli, ki se pojavijo. Povejte, da jim te skrbi lahko vzbujajo tudi neprijetna čustva, kot je npr. tesnoba. Namesto »Ne misli zdaj na to«, jih spodbudite, da misel opazijo, vendar se vanjo ne poglobijo: »Spet se je pojavila ta nadležna misel…«. Pogovor skušamo preusmeriti na druge, bolj nevtralne teme.

Nekateri otroci težje spregovorijo o svojih mislih in čustvih, drugi tega zaradi starosti še ne zmorejo. Bodite pozorni na spremembe v vedenju.

2. Premišljeno in prilagojeno delite preverjene informacije.

Informacije v zvezi z virusom se hitro spreminjajo, zato preverite, da boste tudi sami imeli veljavne informacije. Vse informacije v zvezi s koronavirusom in nastalo situacijo, pridobivajte iz zanesljivih virov (npr. ministrstva, NIJZ, WHO, in medijev, ki te informacije povzemajo).

Prilagodite informacije starosti otroka. Mlajši otroci bodo običajno imeli konkretna vprašanja (Kaj je to koronavirus? Ali bo kdo zbolel? Kako lahko preprečijo bolezen?), starejši otroci bodo lahko imeli bolj kompleksna vprašanja (Kaj to pomeni za mojo družino? Ali lahko kdo umre? Kaj to pomeni za ves svet? Se lahko zgodi, da bodo zaprli trgovine in bo zmanjkalo hrane?).

Otrokom ne posredujte preveč informacij naenkrat, odgovarjajte na tisto, kar jih zanima in kar vas sprašujejo. Pogovor služi cilju, da otroka pomirite in z jasnimi informacijami zmanjšate možnost zastrašujočih predstav oziroma misli o bolezni.

Ne bojte se otroku povedati, če česa ne veste oziroma nimate odgovorov na vsa njegova vprašanja. Otroku sporočite, da gre za obdobje, ki bo minilo.

3. Skušajte ostati mirni in opazujte otrokov odziv.

Pomembno je, da med pogovorom niste vznemirjeni, zasedeni s službenimi dolžnostmi ali preveč utrujeni. Če doživljate kaj od tega, otroku povejte, da se bosta o tem pogovorila, ko boste imeli čas – določite termin in se ga držite. V vmesnem času pa ga spodbudite, da razmišlja o čem drugem – npr. katero igro bi se lahko igrali zvečer. Prav tako se skušajte tovrstnim pogovorom izogibati tik pred spanjem, saj otrokom postane situacija še bolj strašljiva in vzbudi dodatne skrbi.

V pogovoru se izogibajte katastrofiziranju in napovedovanju črnih scenarijev. V skladu z otrokovimi vprašanji, naslovite realne možnosti (npr. lahko se zgodi, da kdo od bližnjih zboli in bo potreboval zdravniško pomoč).

Ko zaključite pogovor, bodite pozorni na otrokovo stanje: opazujte njegovo dihanje, telesno govorico in ton glasu. Pomembno je, da otroka ne pustimo samega v situaciji, ki je zanj stresna. Otroku ob koncu povejte, da ste mu tudi v prihodnje na voljo za pogovor, ko ga bodo mučile kakšne skrbi.

4. Otroku dajte občutek varnosti in kontrole.

Sporočite mu, da zdravstvene in druge strokovne službe delajo vse kar je v njihovi moči, da zaščitijo in ohranijo njihovo zdravje. Informirajte ga o tem, kaj lahko sam naredi za to, da prepreči širjenje bolezni in okužbe (več na naslednji povezavi). Filmček, ki je dostopen na tej povezavi vam je lahko v pomoč pri tem, kako otroke skozi igro naučimo pravilnega umivanja rok.

Skupaj poiščite načine, kako se spoprijeti s skrbmi. Otroku ponudite pomoč pri razmišljanju o skrbeh: ali so te skrbi takšne, da lahko oni kaj storijo glede tega ali ne. Lahko jim pomagamo s tem, da vpeljemo »čas za skrbi«, kjer namenimo določen čas, odvisno od starosti (največ 30 min) pogovoru o skrbeh, s katerimi se otrok sooča. V tem času predvsem izkažite sočutje in poslušajte.

5. Omejite čas pogovora o koronavirusu in poskrbite za rutino.

V zadnjih dnevih je koronavirus (pre)pogosta tema naših pogovorov, dostikrat se zgodi, da govorimo le o tem in smo pri tem zaskrbljeni. Pomembno je, da v času, ki ga preživljamo z otroci, pogovor o koronavirusu omejimo in se osredotočimo tudi na druge vidike našega življenja, predvsem tiste, ki jih lahko nadziramo in so pozitivni.

Rutina zmanjšuje negotovost, zato, kolikor se da, ohranite vsakodnevni ritem in rutino (otroku omogočite igro, sprostitev, počitek …).

6. Poskrbite tudi zase in bodite vzgled.

Že s svojo mirnostjo, samozaupanjem ter zagotavljanjem občutka varnosti lahko prispevamo k zdravju in dobremu počutju otrok. Več o tem, kako se spoprijemati s stresom lahko preberete v tem prispevku.

7. Bodite pozorni na otrokove odzive v stresni situaciji.

Odzivi so različni med posamezniki kot tudi glede na starost. Dojenčki in malčki postanejo hitreje vznemirjeni, kar se lahko kaže kot pretirana jokavost ali povečana želja po crkljanju.

  • Predšolski otroci (3–6 let) 

Otroci, ki so pred epidemijo že obiskovali vrtec ali so pred vstopom v šolo, lahko ponovno začnejo izvajati dejanja, ki so jih že opustili (npr. močenje postelje, ponovna pojavitev strahu ob ločitvi). Možno je pojavljanje izbruhov ali težave s spanjem.

  • Šolski otroci (7-10 let)

Pri starejših otrocih se lahko pojavijo različna čustva, kot so: jeza, žalost ali strah. Lahko se pojavijo težave s koncentracijo. V komunikaciji z vrstniki lahko pridobijo tudi neresnične ali napačne informacije, katere jih dodatno vznemirijo. Lahko se zgodi, da se pretirano osredotočijo na podrobnosti in želijo o njih govoriti večino časa ali pa ravno obratno – sploh ne želijo govoriti o tem.

  • Otroci z učnimi težavami

Morda bodo potrebovali prilagojena pojasnila glede epidemije ter več sočutja in fizičnega stika s strani bližnjih. Podpremo jih lahko tako, da izrazijo svoja čustva in jim damo občutek, da niso sami.

Prav tako se lahko pojavi tesnoba ob velikih spremembah, kot je npr. šolanje doma na daljavo. Kadar je le mogoče, skušajte pojasniti in vnaprej napovedati določene spremembe v rutini ter okoliščine, ki bodo do tega pripeljale. Pomagajte jim pri načrtovanju in iskanju rešitev pri spoprijemanju s tesnobo. Pozornost lahko preusmerite na dihanje, otroka vodite naj diha mirno, počasi in enakomerno.

  • Otroci s telesnimi boleznimi

Otroci s kroničnimi boleznimi lahko doživljajo situacijo bolj stresno, doživljajo več jeze ali skrbi v primerjavi z drugimi otroki, saj imajo manj nadzora nad svojim blagostanjem v primerjavi z drugimi. Podporo lahko ponudite s poslušanjem, jasnimi in odkritimi pojasnili glede razmer in informacijami o tem, da je poskrbljeno tudi zanje in kako.

Ko je stiska zelo huda …

Ko je otrokova ali vaša stiska zelo huda, lahko pokličete na katerega izmed spodaj navedenih virov.

Telefoni za pomoč v stiski

Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
  • Za razbremenilni pogovor lahko pokličete tudi strokovnjake s področja duševnega zdravja, ki delujejo v vašem zdravstvenem domu. Njihovi kontakti so dostopni tukaj.

Internet kot podporni medij ob duševni stiski:

  • #tosemjaz – spletni portal namenjen otrokom in mladostnikom www.tosemjaz.net.
  • NeBojSe – spletni portal Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM www.nebojse.si
  • Spletna postaja za razumevanje samomora in pomoči, ki je na voljo. www.zivziv.si

Viri:

Avtorici: Sara Kotar, mag. psih., in dr. Maja Roškar, univ. dipl. psih.

Posodobljeno: 20. aprila 2020

Objavljeno: 6. aprila 2020

9 komentarjev